V stilu “posebne operacije Camino 2026” sva se danes iz mesteca Santo Domingo de la Calzada odpeljeva na zbiranje vtisov k cerkvi v Villafranca Montes de oca, nato pa na vrh hriba Montes de oca (gosja gora) do nekdanjega samostana San Juan de Ortega.
Ivota nato odložim v vasici Atapuerca, v bližini katere so pred več kot 10.000 leti živeli Neandartalci (muzej ohranja najdeno dediščino).Podal se je v smeri proti Burgosu čez vrh Alto de matanza (vrh pobojev), visok silnih 150m. Sam sem zapeljal avto v Villafria (Mrzlica) kakih 10km pred Burgosom, ga tam parkiral in se podal v nasprotni smeri Camina nasproti Ivotu. Pa se nisva srečala tam, kjer sva načrtovala. V nekaj letih od 2023, ko sva nazadnje hodila to pot, so dogradili avtocesto in dodatno želežniško progo ter spremenili pot Camina. Kako uro se je Ivo prebijal do ceste, kjer sem ga čakal.
Odpeljala sva se v Burgos in nastanila v hotelu Abba, kjer je Ivo skoraj doma (gost že petnajstič). Nato pa, kot bi Ivota potegnil vakuum iz kakšen kilometer oddaljene restavracije Ojeda v centru mesta Burgos, sva morala hitro tja na kosilo: na slavnega pečenega mlečnozobega jagenjčka.Prihod Ivota v Ojedo je kot prihod državnika “Señor Kapetan, bienvenidos”. Pojesti pol jagenjčka, zraven spiti boteljko vina verdejo (zelen), na vrh pa še hišno sladico ojalde, to je umetnost.
Nazaj grede v hotel sva občudovala čisto gotiko burgoške katedrale.
Zvečer sva šla k maši, po kateri so blagoslovili naš romarje. Po pivu na trgu pred katedralo sva odpujsala v hotel na pripravo opreme za naslednji dan.
