Zelo pester dan! Zjutraj sva zapustila hotel Parador v Villafranca de Bierzo in se po avtocesti podala proti zahodu, da bi spet prišla na vrh O’Cebreiro in od tam blizu nadaljevala proti mestu Sarria po Caminu. Pa se je sfižilo, ker je bil Ivo mnenja: “Ne treba nam navigacija!”. Na avtocesti je bila megla, spregledala sva odcep za O’Cebreiro in zapustla avtocesto nekoli prepozno. Navigacija v avtu naja je nato peljala proti ciljnemu kraju Triacastela po ozkih poteh po hribih cca 30km. Seveda brez pomoči domačinke ne bi šlo naprej. Nato je najino cesto kar naenkrat prečkala označena pot Camina in šele tedaj sva se zavedala, kje sva. Prav tam, kjer sem želel začeti hoditi. Pobasal sem nahrbtnik in palice ter jo mahnil proti mestecu Triacasteli v dolini, nato pa po varianti Camina čez San Xil proti Sarriji (16km). Ivo se je odpeljal naprej in avto pustil v vasici Furela, od tam pa se je odpravil peš do Sarrije (7km).

Velik del poti sem danes prehodil s punco Claudio iz bližine Kölna v Nemčiji, ki je potrebovala nekoga, da dá na dan svojo jezo, ker si pri 32-tih letih še ni našla zadovoljivega dela (diplomirala nutricistiko). Naj sanje pretvori v načrt, je bilo moje mnenje.

Ko sem se z avtom pripeljal v Sarrijo, je Ivo že bil v hotelu Alfonso IX (leta 1230 je kot kralj Leóna umrl v Sarriji na romanju v Santiago de Compostela). Po opravljenem rednem higienskem protokolu sva se odpravila na kosilo v restavracijo Mesón Roberto ob reki Sarria nasproti najinega hotela. Nadvse sva uživala ob pršutu, šoljkah – jakobovih kapicah (zamburiñas), chuleti ter rdečem vinu Marques de Riscal.