Prenočišče: Albergue San Nicolas, Larrasoaña

Hoditi sem začel nekaj po 6h, torej v mraku, s svetilko na glavi. Že takoj na začetku sem imel težave z mladimi puncami: dve sta oblekli pelerino, in ker sem jima verjel, da sta preverili stanje zunaj, sem jo oblekel še jaz. Izkazalo se je, da samo rosi iz megle, zato sem pelerino pospravil že pri znaku “Santiago de Compostela 790km”. V drugo težavico sta me spravili taisti luštni punci, ki sta v prvem naselju (Burguete, kjer sva imela težave s smetjo tudi z Bredo) odločno zavili levo in jaz za njima. Po kakih 15 min sem ju dohitel in povprašal, kako kaj s smetjo. Dogovorili smo se, da grem jaz nazaj in če je pot napačna, da jima signaliziram s svetilko. Pa je šlo nekaj mAh za punce, saj je cesta peljala v nasprotno stran.
Na poti do Zubirija, to je bil prvi skupni odsek za naju z Bredo v 2011, sem prepoznaval posamezne dele poti, kot npr. kje so se 2011 pasle ovce, kje je prehod čez potok, kje je umrl korejski romar in kje ni kolon gosenic borovega prelca, ki so naju presenečale. Pot sem prehodil z lahkoto, saj me žulji na nogah ne bolijo več tako v živo. Zubiriju in albergu, kjer sva spala in so me obgrizle posteljni hrošči, ki jih pri nas ne poznamo (chinches, bed bugs), sem nazdravil z radlerjem iz sosednega bara.
Odločil sem se, da po zamenjavi nogavic naredim še cca 6km do Larrasoanje. Michelinov vodnik kaže, da naj bi šla pot zgolj navzdol, pa gre v resnici na levem pobočju doline gor in dol, samo da se izogne zelo prometni glavni cesti proti Pamploni. Na poti pred Zubirijem sem vzel reklamno vabilo za nov alberg San Nicolas (www.alberguesannicola.com, tel. 948-30-42-45), pa sem se odločil, da grem vanj, čeprav je v vasi malo od rok. Alberg je odličen, spal bom v sobi le s 3 pogradi. Na razpolago je konfort za pohodnike: krasna kopalnica, pralni stroj, obešalniki, kljupce, pivo, vino in dovolj stolov za posedanje in kramljanje s pohodniki. Živ luksuz, pa še večerjo nam bo kuhal lastnik.