Prenočišče: privatni Albergrue los caminantes II na glavni ulici v Arzua, skupinsko spanje, dobro, vendar nič posebnega, mnogogovorna hospitallera Ana (Soluciones).

Še kratek report predpredzadnjega dne do Santiaga.
Najprej rutina: vstajanje ob 5h, lepljenje žuljev, pospravljanje in odhod že pred 6h. Pred nami je bilo 30km. zaradi teme spet tipanje v noč in takoj na začetku že dolg vzpon. Sledilo je “gori, doli, naokoli” po hriboviti pokrajini Galicije. Hodil sem v glavnem sam, nekaj časa pred Markom in Danijelo, nato sem jo lovil. Vsakokrat, ko karkoli narediš, izgubiš stik s tistim, s katerim hodiš. Nihče ne čaka. Npr. Snel sem srajco z dolgimi rokavi, izgubil minuto in nato dohitel Marka in Danijelo šele po 2h hoje, ko sta že sedela na kavi. V Melide znano po kuhanih hobotnicah (pulpo ala Gallega) se nismo ustavili, saj smo si kake 2km prej privoščili potreben zajtrk (onadva iz bifeja, jaz pa kavo ter 2 dni star krh in paradajz iz nahrbtnika). Ezekiel (najbolj znana pulperia vmestu) je tako ostal brez prihodka 30EUR. Po 25km smo prišli v Ribadiso de Baixo, malo vasico ob reki z nekaj zelo okusno urejenimi albergi (zelo priporočam!), jer se je veliko pohodnikov ustavilo za prenočevanje, trmasti smo rinili še5km naprej v Arzuo.
Nastanili smo se v albergu, kjer je za dobro vzdušje skrbela hospitallera Ana. Njeno “problemas, jaz, Ana” sem pretvori v “problemas, jaz, Ana, soluciones”, kar bo seveda odslej pridno uporabljala.
Na kosilo smo po nasvetu odšli v privatno restavracijo (Pension Carbelleria, Rua de Ramon Franco 14 Arzua), kjer je bilo vse po domače in preprosto: kuhala sta stara mama in dedi, hči je stregla, hrana pa je bila “domača-domača (csera-casera)”. Tako okusne sv.reberca je znala narediti le še Bredina teta Rezka pri svojih 90-tih vmajhni kastroli Emo Celje.
Popoldne sta moje prisanje bloga onemogočili dve študentki kemije iz Madrida (Carolina in Cristina), s katerima smo se pogovarjali skoraj do maše ob 19h v bližnji cerkvi.
Mašo je tokrat obiskalo veliko romarjev, saj je španskih pohodnikov z bližino Santiaga vedno več.
Po maši sem si kupil nekaj za malico za naslednji dan, nato pa zavil v restavracijo z dobrimi vini, kjer sem s svojim izborom naredil dober vtis na kelnarja. Ta si je vzel nato kakih 10min (pri polni restavraciji), da mi je pokazal njihovo zbirko vin. Poskusil se dvoje vin, zraven pa dobil še malo pršuta (Vino D’Berno, Godellas, Valdeorras in La montesa, Palacio Ramondo, Alfaro).
Ob vrnitvi sta me že čakali punci iz Madrida, saj smo se dogovorili, da se bomo od 8h dalje pogovarjali po angleško. Imata namreč hude težave odpreti usta. Pa smo imeli dolgpogovor, na koncu katerega sta že začeli spraševati, če se splača priti na obisk v Slovenijo.