Prenočišče: Leo albergue, C/RIbadeo 10 (Calle del agua), Villafranca, www.albergueleo.com, privaten, nov, krasno urejen v starem stilu, 10EUR na postelju, pogradi, prijazni, priporočam

Zdaj postajamo pa že zahtevni, da se nam zdi kaj posebek omembe vredno. Tako pot iz Ponfereade do Villafrancec ni bila nič posebnega: zjutraj izhod iz mesta skozi parke, nato dvig na planoto in hoja v glavnem ob cesti. Po 2,5h smo si privoščili kupljen zajtrk – jajčka s šunko (revuelto de huevos con jamon) in kavo z mlekom.
Za mene je bilo zanimivo mesto Cacabelos, kjer sva v 2011 z Bredo prisostovala velikonočni procesiji, nato pa imela slavnostno kosilo v parku (kruh, pršut, paradajz). Stari del mesta vse bolj urejajo in je zato zanimivo tudi s te strani. Po Cacabelos (približenprevod bi bil lahko “lepo sranje”) smo se spet dvigovali ob cesti in to ob lepi vročini. Kljub temu smo se kake 4km pred Villafranco odločili, da gremo še naprej ob cesti in si skrajšamo pot za 1km. Tik pred Villafranco pot zavije spet med vinograde. Že pred Astorgo smo namreč vstopili v pokrajino Bierzo, kot je npr. naša Štajerska, kjer se spet pojavijo vinogradi, ki so vse pogostejši proti Villafranci. Je pa trta druga kot v La Rioji, kjer prevladuje vino tinto, tu pa belo vino.

Za alberge smo se odločali po opisu v vodiču in izbrali tekega s čim manj posteljami na sobo. Odlično smo se odločili, ko smo šli v alberg Leo. Tu se prijetno počutimo ob vsem komfortu (oprali smo perilo v stroju, punca iz alberga ga je obesila na podstreho, imajo bar, lepe kotičke za posedanje in delo…). Popoldne smo odrajsali na kosilo in spet izbrali dober lokal z odlično pripravljeno hrano (juha z rezanci in bobom, svinjska krača, teletina na žaru, cuajada in 2 flaši vina). Z veseljem smo tudi nazdravili obletnici doktoriranja don Marka v Nemčiji.
Popoldne sem odšel po nakupih obližev za naše ožuljene noge, ki poleg tega še naprej ostajajo boleče v mišicah pod kolenom.
Zvečer smo šli k maši v ženski konvent blizu alberga, kjer so nune Pele in igrale, Marko pa je somaševal. Bilo je prijetno domače, na koncu smo romarji priejeli tudi blagoslov. Danijela nas je zvečer pogostila še z mrzlo lubenico. Kot vsak dan se je tudi tokrat oglasil Ivo, ki je samo še en dan pred prihodom v Santiago.
Vmes so bile še vse drobnarije, ki so pomembne za pohodnika.