Današnji izletniški dan je bil namenjen obisku mesta La Coruña, trgovskega in gospodarskega središče Galicije na severuzahodu pokrajine ob Atlantiku. Ima okoli 250.000 prebivalcev. Razlog za obisk je bil banalen: v Santiagu nisva dobila primernega hotela za še eno noč. Po tem, ko sva pospremila Petro na letališče, sva jo z avtom mahnila v 50km oddaljeno La Coruño. Namestila sva se v velikem in visokem hotelu Raizer, nasproti mestne plaže. Ta je v centru mesta in je podobna plaži La concha v San Sebastianu.

Opoldne sva šla na kosilo v restavracijo nad plažo, Tira do Playa, na školjke: jakobove školjke (zamburiñas) in vongole (almejas) ob spremljavi belega vina albariñas.

Popoldne je Ivo zastavil siesto, jaz pa sem se podal na pesek (špan. arena) v zaliv. Upal sem, da bom zbral korajžo za skok v vodo, pa je bilo vreme nespodbujajoče – oblačno in občasno je rosilo. Pa sem bil kljub temu moker od valov, ki so nepredvidljivo zalivali moje noge in škropili moje hlače in srajco. No nekaj peska je kljubpranju nog in čiščenju nogavic ostalo pod prsti. In ko sva zvečer naredila nekaj km do svetilnika in nazaj, je ta pesek že naredil rano pod prsti.

Kot že povedano, sva pod večer odšla peš na ogled najstarešega še delujočega svetilnika na svetu na rtu na koncu mesta. Do tja je bilo nekaj več kot 3km, pa še nazaj je bilo treba v hotel. Na poti naju je napihalo, kot se spodobi za La Coruño. Škoda, da je veter morja vlažen in zato ne morejo delati pršutov.

No, lakota naju je spravila še na lignje in dagnje v stari predel mesta z imenom Zona.