Dogovor za danes je bil, da se iz kraja Cacabelos z avtom pomakneva naprej po Camino do 30km oddaljenega izhodišča za vzpon na O’Cebreiro, drugi največji na Caminu. Drago se povzpne do 1.330m visokega vrha, kjer mu Ivan pusti avto. Ivan pa z vrha nadaljuje v smeri Camina, proti Triacasteli. Rečeno – storjeno.
Dan je bil spet sončen, krasen za vzpon visok 700m (kot od Ošvena na Uršljo goro), le malo prevroč. V slabih treh urah sem šel skozi vasici La Fabo, nato La Laguno in že pred dopoldnevom bil v turistični vasici O’Cebreiro na vrhu.
Romarjev je bilo veliko, vsi od generacije 30-tih navzgor (mlajši so v šolah). Po poti sem se pogovarjal z Američanom Danom iz Missouri-ja, ki je bolj ali manj hodil ob kolesu. Camino dela skupaj z ženo, ki hodi zgolj peš. Ima nekaj poznanstev v Italiji, tako da pozna tudi Slovenijo. Bil je že v Splitu in z ženo sta navdušena nad Međugorjem. V ZDA je bil gradbinec, sedaj pa je lastnik nepremičninskega podjetja in posle sedaj predaja svojemu vnuku. Na vrhu sva se razšla, ker morajo kolesarji poskrbeti za kolesa.
Drugi romar, ki mi je del časa delal, družbo je iz Brisbana iz Avstralije. Na vrhu sem ga povabil na pivo, pa ni sprejel, ker pije le sok.
Ivo je danes začutil veselje do hoje in jo z vrha ubral proti dolini. V vasici Hospital de la condesa je v baru (po naše v gostilni) pozabil romarski potni list (credencial), kar je ugotovil nekaj kasneje, zato se je ustavil v vasi Fonfria in ni dosegel letošnjega dolžinskega rekorda v hoji (21km do Triacastele). V albergu v Fonfriji sem se mu pridružil z avtom in tam sva ob juhi (leča) in pivu čakala, da je eden od romarjev (iz Brazilije) prinesel pozabljene credenciale. Z avtom sva se nato vrnila v dolino, iz katere sva prišla, v mesto Villafranca v pokrajini Bierzo. Namestila sva se v imenitnem hotelu Parador in tam še malo potolažila grlo in želodca.
Po siesti sva se z avtom vrnila na vrh O’Cebreira (30km), da sva prisostovala romarski maši. Udeležlo se je je presenetljvo veliko romarjev, okoli 100. Eden od menihov je igral orgle nas spodbujal k ljudskemu petju. Na koncu maše je bil prisrčen in romarjem prijazen blagoslov. Po en romar z držav, od konder smo prišli, je prebral molitev za varno življenjsko pot. V hrvaščini jo je prebral Ivo, v slovenskem jeziku pa jaz.
