Dan 11: Murias de Rechivaldo – Cruz de Ferro

Tudi današnjo etapo sva razdelila v dva dela. Od Murias de Rechivaldo do El Ganso je hodil Ivo (9km), od El Gansa do Cruz de Ferro pa Drago (15 km in 600m vzpona).

Zjutraj sva zapustila Leon in se mimo Astorge zapeljala pod vzpon na znameniti hrib Cruz de Ferro (Železni križ). Ta je eden od treh večjih vzponov na Caminu (poleg še prečkanje Pirenejev in vzpon na OCebreiro). Avto sem parkiral v vasici El Ganso, nekoliko od glavne ulice skozi vas, kar je kasneje povzročilo Ivotu precej slabe volje. Kljub opisu lokacije, dvema fotografijama in označeni lokaciji na Google zemljevidu ga je dolgo iskal (ni upošteval pravila iz JLA “Kartu čitaj i seljaka pitaj!”).

Dan je spet bil sončen, kar malo preveč za dobro hojo (29*C). Ivotov del poti je bil še sorazmerno položen, moj pa se je po neka kilometrih začel vzpenjati. Seveda je vzpon glede na naše hribe malenkosten, vendar so se noge že razvadile in prilagodile na bolj ali manj ravninsko hojo. Pot je potekala skozi hrastovo in borovo grmovje, pravih dreves ni. Tu in tam se pase govedo. V vasici Rabanal del Camino sem vstopil če v cerkev, kjer opravljajo obrede benediktinci.

V vasici Foncebadon me je že čakal Ivo z avtom (pa ga je le našel!) in skupaj sva šla na kosilo v priporočeno restavracijo. No pa se v kuhinji niso ravno izkazal, tudi ne po več kot pol ure čakanja. Naročila sva za naju normalno hrano, njim pa gre od rok bolj “hitra hrana” (plato combinado z zzrezkom in pomfrijem).

Najin cilj pa ni bil hrana, ampak vrh Cruz de Ferro s križem ob katerem odlagajo romarji kamne kot simbol odlaganja svojih bremen in težav, ki naj jih sprejme Bog. Malo fotografiranja in krajši video posnetek ter pomoč drugim, ki bi se radi ovekovečili ob križu. Za tovrstno pomoč sta naju prosla zanimiva Beljgica, ki hodita v nasprotno smer Camina, od Santiaga domov v Belgijo (2.000km). Pokazala sta veliko navdušenje nad Ivotovimi devetimi prehojenimi Camini frances ter posebej nad tistim iy njegove rojstne vasiLećevice v Santiago (3.000km). Za nagrado sta dobila povezavo do filma o tej poti na YouTube kanalu.

Popoldne se zapeljeva v 10km oddaljeno vasico Santa Colomba de Samosa na kmečki turizem k Ivotovi znanki Pepi v Casa Pepa Hotel Rural na prenočevanje. Tam tudi večerjava.

Zvečer se podava v vasico Rabanal de Camino, kjer so patri benediktinci ob pomoči nekaj romarjev opravili večerno molitev s koralnim petjem.

Na poti je veliko opustelih hiš.
Eden od lepših križev na poti.
Moj “cvetlični” križ v ograji z lesenimi križi na vzponu do Foncebadona.
Krave imajo bolj dolge rogove kot naše.
Opustelo napajališče za krave zdaj služi kot vodnjak za osvežitev v vročini.
Tudi takšen je del poti proti vrhu. Za manj težav pri hoji jo krasi nizkoraslo vresje.
Rdeče visokoraslo vresje prekriva dela hriba.
Del hriba prekriva belo visokoraslo vresje.
Na višjih hribih v daljavi še leži sneg.
Zaplate travnikov, nekdanjih pašnikov, krasijo takšne rože.
Ta grmovnica prerašča nekdanje pašnike.
Cvetje grmovnice je privlačno, vendar čebel na njih nisem opazil.
Pogled na vasico Foncebadon.
Cruz de Ferro (Železni križ) ob katerega romarji odlagajo kamne, ki simbolizirajo odložene težave.
Moj kamen kot simbol odloženih težav v Božje roke.
Kmečki turizem Casa Pepa
Kelner te v Casa Pepa pričaka že na cesti.
Notranjost cerkve v Rabanal del Camino, ki jo upravljajo nemški benediktinci.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *