Camino de Santiago oz. Camino francés 2026 je bil drugačen kot vsi drugi. Prilagodila sva ga Ivotovim potrebam, da ne preobremenjuje svojega srca in da ob hoji po Caminu ohranja svoj vsakodnevni ritem. Zato sva v Logronu najela avtomobil, s pomočjo katerega sva lahko prilagajala čas in dolžine prehojenih etap. Vesela in zadovoljna sva, da nama je načrt hoje uspel in da je bil Camino 2026 lepo doživetje. Veliko je bilo lepega, spomini na številne dogodke so bogati. S tokratnjo potjo sva zaokrožila “ciklus” najinih romanj po Camino de Santiago, saj je bil za Ivota to deseti Camino, od teh eden iz Lećevice pri Splitu, zame pa šesti poleg dela portugalskega Camina.
Pričela sva v Logronu in končala v kraju Muxija ter nato v Finisterre. Hodila sva 20 dni, dva dni pa sva porabila za prevoz v Španijo in nazaj. Sam sem prehodil približno eno tretjino 900km dolgega Camina, Ivo nekoliko manj. V povprečju sva hodila od 3-5h. S prehojeno potjo in s celotnim Caminom sva zadovoljna, zavedava pa se, da v kolikor bova še hodila po Caminu, da bo ta hoja še drugačna.
Zdravje in počutje: Hvala Bogu, zdravje nama je služilo dobro. Ivo ni imel večjih težav s srcem, Drago pa ne z žulji, saj so bile etape hoje polovico tistih, ki sva jih opravila v prejšnjih Caminih.
Duhovna dimenzija romanja: Duhovna premišljevanja in molitev so bila dnevno na sporedu, saj je veliko potreb po molitvi. K sv.maši sva šla, kadarkoli je bilo mogoče, kar je pomenilo vsaj vsak drugi dan.
Vreme:
Ljudje – romarji/pohodniki: srečevala sva ljudi skoraj iz celega sveta: od Japonske, Južne Koreje, Južne in Severne Amerike do Evropejcev izFrancije, Nemčije, pa tudi Hrvaške in celo skupinico iz Slovenije. Z mnogimi sva vzpostavila krajši ali daljši pogovor. Seveda sva bila kot izkušena romarja (to je bil Ivotov deseti Camino frances in za Dragota šesti) zanimiva predvsem za tiste, ki so bili na Caminu prvič. Ivo jih je navduševal s svojim filmom in posredoval povezavo do njega na YouTube ter s svojo knjigo oromanju iz Lečevice (Split) do Finisterre. Nekaterim je obljubil, da jim bo po vrnitvi domov poslal knjig in to je tudi izpolnil.
Prenočišča: Vse dni sva spala v hotelih, od zelo luksoznih paradorjev do preprostejših hotelov s tremi zvezdicami. Ivo pravi, da v romarskih albergih ne bi mogel zdržati zaradi smrčanja romarjev.
Hrana in pijača: Jedla sva bogato in odlično pripravljeno hrano do slabe v enem od hotelov ter tisto iz nahrbtnika. Za Dragota je bila večkrat na sporedu hrana, ki bi si je sam ne privoščil: različne školjke (zamburinas, navajas, oistras, mejillones), goveji steaki (chuletas). Tudi vino je bilo velikokrat izbrano: od rdečega (vino tinto) Baron de Chirel do belega zelena (verdejo).
Prevozi: Uporabila sva skoraj vse oblike prevoza: avion iz Trsta v Barcelono ter iz Santiaga v Madrid in naprej v Ljubljano; pa vlak iz Barcelone v Pamplono; in avtobus iz Pamplone v Ligrono, taxi v več mestih ter rent-a-car od mesta Logrono do Santiaga te La Corune. V Sntiagu je Drago uporabil tudi mestni avtobus.
