Spanje: Albergue Hospitalleros los templarios, zračen htel in albergue na vrhu klanca, privat, sobe različnih cen, ima vse za romarja

Albergue v Carrion de los Condes sem zapustil že 5:15h, v trdi temi, pa še vedel nisem, kaj naj grem. Na kritični točki na robu mesta sem počakal angela vodnika, gospo Tereso iz Barcelone, ki me je s svojim govorenjem nato spravila še čez 17km dolgo pot čez mezeto – ravnino brez vasi in okrepčevalnice. Hkrati sem ime 4h “clases de español” za en kofe v prvem bifeju v Calzadilla de la Cueza (reka), ker sva ves čas tešila vsak svojo splošno radovednost ter reševala svet in še kaj. Pot je potekala med širnimi polji zrelega žita po stari rimski cesti, ki je ravna v nulo, le včasih se ji rigne.
Na kofetu v bifeju v Calzadilla de la Cueza sem ogovoril še dva Hrvata iz Bosne (Marko in ???), ki sama hodita proti Santiagu. Sta pa že prej (ko je bil čas) srečala Ivota in Stipeta, tako da smo imeli skupno točko pogovora. Po pogovoru z njima sem si vzel še čas in zamenjal nogavice ter oskrbel rano na malem prstu. No, medtem je moj angel – vodnik odprhutal s svojimi Katalonci in sem jo zato nekaj časa majal naprej sam – ravno prav za en rožni venec za domače potrebe. Kasneje se mi je pridružil Gutzi iz Francije, fant okoli 30, ki je na prelomu v svoji usmeritvi v življenju. Pomaga mi s tehničnimi nasveti npr. ko me je prestrašil mobitel z nepolnjenjem, ko zjutraj nisem vedel, kako iz mesta in je pogledal v svoj mobitel,… Ostal je Ledigosu(23km), kjer bo lahko v albergu tudi kuhal, sam pa sem se odločil, da grem še 3km naprej do alberga v Terradillos.
Na poti dohitim starejšo gospo Petro iz Wirtzburga v Nemčiji, ki je izgubla službo v trgovini in sedaj hodi iz Le Puya v Franciji peš v Compostelo. Prehodila je že 2.400 km. Spregovorila sva o tem, če kaj dokumentira svojo pot, pa je priznala, da nima tega deliti z nikomer. Ima sina, ki živi svoje življenje in mu za podvige matere ni veliko mar.

Na poti sva skupaj ugotavljala, kaj bili dišeči grmi ob cesti – morda črn trn?

Odločitev, da sem šel iz Ledigosa naprej v naslednji alberg v Terradillos de los templarios, je bila dobra zaradi lepe lokacije dobrega alberga. Izbral sem sobo s štirimi ležišči (z dvema pogradoma, 10 EUR). Sledilo je tuširanje, pranje na roko na dvorišču, nato kosilo (menu del dia) in dolg pogovor s starejšim zakonskim parom iz Bruslja (on suh, visok, ona suha, mala), ki je na poti iz Pariza v Compostelo in s katerim se neprestano srečujemo. Sta klasičen par, kjer ona ve vse (pa še malo čez), mu mora vse pripraviti, urediti itd., on pa mora čakati, da ne ruši njene “integritete”. V alberg Kapljajo stari znanci s poti, zunaj je sončno in vroče, znotraj pa (ob vinu od kosila) prijetno.