Zjutraj sva se odpravila iz hostala s ciljem, da ujameva popoldanski vlak iz Sahaguna za San Sebastian. Dobrih sest ur je zadostovalo, da sva prehodila pot od Carrion de los Condes do Ledigosa skozi Calzadilla de Cueza. Tunsem se trudil, da iz racunalnika v albergu posjem slike Nejcu za objavo, pa me je to precej kostalo. Breda je namrc odsla naprej, sam pa sem z zamudo pohitel za njo in primtem pozabil svojo goretex jakno. Bredajo je prestavila blize k meni, tisti kraj pa  ni bil v obmocju mojega preverjanja ob odhodu. V znanem albergu El palomar v Ledigosu, kjer sva pred letom zacela drugi del poti, sva nato dvignila pivo in kozarec vina v veselje nad koncano potjo (kdor ugane, kdo je pil pivo, dobi od mene/Dragota, pivo v LJ). Tam sva se tudi poslovila od španskih kolegov, s katerimi smo se videvali vse od pohoda na grad v Castrojeriz. Jaime je naredil še zadnji posnetek, preden sva se zbasala v taxi, ki naju je dostavil na železniško postajo v Sahagun.

Vesela in zadovoljna nad prehojeno potjo sediva na vlaku proti Tolosi, kjer bova dva dni pri druzini sina Nejca. Eno sva rekla: prehojena pot mora vplivati na najino zivljenje doma. V stare tirnice vec ne greva, sva rekla. Camino mora spremeniti na bolje vsaj nekaj v najinih odnosih.

Hvala vsem, ki ste naju spremljali in podpirali. Posebej hvala Nejcu za moralno, logisticno in tehnicno podporo pri porocanju s poti, drugim najinim otrokom: Urski, Mitjatu in Lenartu, ki so uporabljali svoje poti za komunikacijo in vam, pridnim bralcem in vzpodbujevalcem, posebej se Marjeti in Milanu, Duši, Anki, Inetu, Bredi, Mariji in ….