Vreme je bilo danes pretežno oblačno in zelo primerno za hojo. Dež se naju kljub grožnjam v vremenski napovedi, še ni resno lotil.
Hoditi pričneva ob 6:00h, kar je najin rekord. Po dveh urah hoje si zaželiva osvežitve s kavo, pa jo ne najdeva, saj so vsi bari v vaseh, skozi katere greva, zaprti. Šel po tretji uri hoje prideva do kave v vasici Castildelgado.
Dele poti skrajšava s tem, da jo ubereva po cesti, ki jo je potrebno deliti s tovornjaki. S term pridobiva nekaj časa in romarji/pohodniki, ki so naju že prehiteli, včasih čudno gledajo, ker sva spet pred njimi.
Počitek s kosilom si zaželiva v Beloradu po 23km in po petih urah hoje. Nikjer nič, upanje pa le obstaja, da ga bova dobila v šoferski gostilni na koncu Belorada. Razen sendvičev še ne niso pripravili nobene hrane, saj se šoferska kosila pričnejo ob 13h. Lakoto nama poteši hrana iz nahrbtnika, zalijeva pa jo s pivom iz gostilne. Ivo mora za potešitev popiti 4 flaške 0% alko piva, kar znese pri nas po količini točno eno normalno pivo.
Lakota naju je še naprej priganjala v raziskovanje. V kraju Espinosa del Camino je Ivo odkril alberg, v katerem so že skuhali kosilo. Juhi, moja “sopa de Castilla” ter Ivotova “sopa con alubia blanca”, sta bili odlični. Tudi goveji zrezek na žaru in “lomo de cerdo” kot glavna jed sta bila dobri, ker sta bila sveže pripravljena.
Takoj sva vzpostavila prijeten stik z lastnikoma, ki vodita alberg. Ivo jima je posredoval dostop do svojeg filma o Caminu, ki ga je gospa pričela takoj gledati. Obljubil jima je ttudi, da jima bo posredoval svojo knjigo v španskem jeziku. Za povh smo poskusili še hrano, ki sta si jo pripravila lastnika zase: “cecinade ternera”, ali po naše “prekajena in posušena suha govedina”.
Po kosilu nama je preostalo še kake 4km poti do Villafrance Montes de oca, kjer bova prenočila. Hodiva med polji, ki naju navdušujejo s svojimi različnimi toni zelene barve.
Nastaniva se v nama že dobro poznani hotel San Antonio Abad, kjer se opereva, sam pa šeoskrbim svoje žulje.
Večer spet nameniva pisanju poročila.
