Sin Nejc naju je iz Tolose (pokrajina Gupuizcua na severu) z avtom dostavil nekoliko juzneje do 80km oddaljenega kraja Puente la reina v pokrajini Navarra.
Svoja nahrbtnika sva spet oprtala prav pred hotelom in albergom, kjer sva lani morala za nekaj dni prekiniti Camino in sva ga po tem nadaljevala s 300km preskokom. Cilj: izstrelitev na prvo etapo po Caminu do vasice Lorca (o Pedru Garcii Lorci v tem kraju ni sledu). Slovesno smo se poslovili, nato pa pricela pot skozi mesto cez rimski most (na sliki) proti zahodu  ter pricela preiskusati svojo voljo, noge in druge dele telesa. Romanje, ki ima pridih trackinga, se je za naju zacelo.

Vreme je bilo prijetno za hojo, malo sonca, oblaki pa so se pridno zborali za nama, veter pa jih je odnasal stran. Nekaj kapljic je pomenilo, da sva preiskusila prvi nivo zascite pred dezjem: deznik in pokrivalo za nahrtnik. Pot je bila pestra, vsega po malem: ob reki, po cesti, pa na novo zgrajeni pespoti za peregrinose (romarje), skozi male kraje ob cesti do vasi Lorca na vrhu manjsega hriba. Skoraj “nada de nada” – nic od nic v vasici, v ozki ulici pa dva tekmovalna alberga z vhodoma popolnoma nasproti: prenocisce 8€ in drugi od 7€ naprej. Na levem je pisalo “La bodega del Camino” in je prevladala zaradi “vinske kleti” v nazivu. Prijazna lastnica, pa smo se zmenili za prenocisce in vecerjo. Seveda najprej tusiranje, nato mazanje nog in pranje perila. Za lazjo odlocitev za sprehod po vasi sem prej ze preiskusil crno vino (tempranillo+??+merlot), ki je s svojim okusom ze napovedovalo veselo razpolozenje ob vecerji. Nacionalno pestra druzba Americanov, Belgijcev, Francozov, Nizozemcev in Slovencev se je razzivela, da smo komaj ujeli zacetek nogometne tekme Barca – Chelsea. Seveda za pisanje belezke ni bilo casa. Zenske pa morajo pocivati.