Zjutraj naju taksist v slabi uri prepelje iz Pamplone na francosko stran Pirenejev, v izhodiščno mestece za Camino frances – Saint Jean Pied de Port. V uradu za romarje naju sprejmeta dva prostovoljca, ki izdajata credenciale (romarski potni list). V njem bova zbirala žige in s tem dokazala, da sva Camino prehodila. Sva edina romarja, zato prostovoljcema s prihodom privabiva nasmeh na obraz. Vesela sta novih romarjev, zato se zapletemo v prisrčen pogovor. Povesta nama, da je letos v primerjavi z letom pred CORONA virusom le približno deset procentov romarjev/ pohodnikov/ peregrinov. V glavnem so to le Evropejci. Stehtava nahrbtnike (moj ima že brez vode čez 13kg), kljub temu, da sva nekaj stvari že spravila v posebno vrečo, ki jo bo španska pošta vsak dan vozila med najinimi prenočišči.
Pred odhodom zavijeva še proti cerkvi in na najino presenečenje ugotoviva, da je odprta. Tradicija se ponavlja: molitev, sveče, spomini in iskanje Gospodovega blagoslova za novo pot. Avantura Ivotovega osmega in mojega četrtega Camina se lahko začne.
Okoli 9h zagrizeva v hrib proti Pirenejem. Obeta se lep dan. Dvigniti se morava za okroglih 1.200 m. Nekaj časa jo ubirava po asfaltu, nato zavijeva na prečne pešpoti po strmini navzgor. Srce in duša uživata ob pogledih na pokrajino pod nama in vesela sva, da sva spet tu. V dobrih dveh urah in okoli osmih kilometrih hoje prideva do koče (alberga/refugia) Orisson, kjer naju čaka nagrada: prva osvežitev s kavo z mlekom ter veliko mineralne vode za Ivota. Uživava na toplem soncu pred kočo, veselje raste.
Proti vrhu nadaljujeva počasi in uživava ob pogledu na črede ovc in konjev, ki po svoje uživajo v planinski paši. Hoja nama gre dobro. Ivo jo kar (pre)hitro reže v hrib, zato večkrat pokomentiram:”Ko fotografiram, ti držiš nogo na “gasu”, tako da moram skoraj teči, da te ujamem”. Prelepi so pogledi nazaj v dolino. Dohitiva Francoza, ki hodi bos po travi ob robu ceste in uživa v dotiku z njo. Navzgor in navzdol občasno pripelje kak avtomobil z izletniki, ki uživajo v lepem dnevu.
Sonce naju izčrpava. Pijem vodo iz vreče v nahrbtniku, Ivo pa prazni svoje zaloge mineralne vode iz obeh žepov nahrbtnika. Pomalicava in odžejava se znova pri izviru Rolando, ki je kakšno uro pod vrhom (poimenovan po frankovskem vojskovodji, ki je umrl v bitki na tem prelazu leta 778). Tam tudi dotočiva vodo. To je tudi prva priložnost za prijateljski pogovor. O čem drugem, če ne o Caminu in najini ljubezni do romanja?
Na vrhu, na prelazu Collado Lepoeder (1430 m), si zaradi močnejšega vetra privoščiva le krajši počitek. Narediva nekaj posnetkov in se pričneva spuščati po položnejši cesti (na vrhu zavijeva na desno) proti samostanu v Roncesvalles. Uživava v pogledu v dolino. Skupina konj naju radovedno opazujejo in kot kaže, so željni človeške bližine. Vmes poslušava dalmatinske klapske pesmi iz Ivotovega telefona. Že globoko v dolini prideva na prelaz Puerto de Ibañeta (1.057 m), od koder se cesta spusti v Francijo in kjer sva se peljala zjutraj s taksijem. Mimo kapelice Kristusa odrešenika (Ermita de San Salvador de Ibañeta) se spustiva na levo v globačo. Po 8 urah hoje prispeva okoli 17h v Roncesvalles.
Najin današnji dom postane hotel Roncesvalles, za hotel urejen del tisoč let starega samostana. Hotel je prijeten, vse drugo pa je puščoba. Covid19 je uničil vse tisto veselje, ki ga je nudil Camino že na prvem prenočišču: živahen vrvež romarjev, pogovori, posedanje okoli samostana, katerega drugi del je preurejen v alberg, slovesne maše v samostanski cerkvi, srečevanja ljudi ob večerji.
Ob 19h sva na večerji, kjer je le nekaj romarjev, zato je vzdušje bolj komorno.
Sveta maša ob 20h v samostanski v cerkvi, v kateri smo dolga leta doživljali vso lepoto vere in prisotnost Gospodove ljubezni, je letos potekala kot drugod po Evropi. Povedano z eno besedo: žalostno. Po maši nama vsaj malo romarskega doživetja in s tem veselja daruje skupinica romarjev: Čeh, Belgijki in punca iz Nemčije. Sedimo na terasi pred hotelom in med pogovorom kar vpijajo Ivotova priporočila za hojo po Caminu.
Prenočišče: Hotel Roncesvalles
