Dan je bil namenjen izletu po jezeru Titikaka do 35 km oddaljenega otoka Taquile. Naš vodič je bil tokrat Ever, pripadnik naroda Aimara.
Zapisi imena jezera so različni: Titikaka, Titicaca, Titihaha, pomenijo pa »stara, siva puma«. Leži 3850 m nad morjem in pokriva površino 8.500 km2 (2/5 Slovenije). Največja izmerjena globina je 270m. V Puno ob jezeru imajo dve letni obdobji: mrzlo in še bolj mrzlo, vendar deževno in sušno obdobje. Sedem mesecev na leto ga zaliva dež, zato gladina poraste tudi za 1 m. 97% vode izpari, le 3% jo odteče po edinem izhodu v Bolivijo.
Prvi parnik Yavari so leta 1850 pripeljali iz Manchestra do Cusca in nato z mulami v 3 letih do Puna. V jezeru živijo velike žabe, ki ne pridejo na površje. Ta žaba je simbol na enem od perujskih kovancev. Na jezeru je nekaj otokov iz trsja. Prebivalci, ki na njih živijo, jih je kakih 5.000, so pripadniki kulture Uros. Znani kot leni in hitro jezni. Govorijo jezik »pukina«. Totora je jezerska rastlina, ki daje trstičje za čolne.
Na izlet se podamo iz Puna s hitro motorno ladjico, prirejeno za prevoz turistov. Prvi postanek imamo na plavajočih otokih. Indijanci plemena Uros nam predstavijo svoje življenje na jezeru. Pozdravimo se s »Cami saraki!«, to je »dober dan« v jeziku quechua. Odgovor je: »Valiki!«. Ogledamo si, kako vzdržujejo tla otokov in kako živijo na otoku. Povabili so nas tudi, da si ogledamo notranjost enodružinskih hišic velikosti 3mx4m. Na otokih imajo tri šole za otroke od 6-11 let. Najstniška mladina se šola v Punu, kjer si nato poišče delo. Le redki se vrnejo na plavajoče otoke.
Plovbo nadaljujemo do pravega otoka sredi sladkega jezera, Taquile. Opravimo vzpon kakih 80m (skoraj) na vrh otoka po tlakovani potki. Zmanjkuje nam zraka, zato pridno jemljemo tablete za zmanjšanje težav. Jemo tudi kokine bombone in pijemo veliko vode. Pogledi po vodi modri so enako lepi, kot v Dalmaciji, le da tukaj na obali namesto borovcev rastejo evkaliptusi.
Otok Taquile (da si bo lažje zapomniti: izgovori se skoraj tako kot »tequila«) je znan po tem, da moški štrikajo kape že od 6 leta dalje. Barve, oblika kap in način nošenja določata spol in stan: moški/ženska, otrok, samski, poročen. Osebe, ki nosijo po dve kapi, so voljeni vodje otoka. Volitve vodje otoka izvedejo vsako leto z dvigom rok. Mandat vodji traja le 1 leto, izbrana oseba pa ne more biti ponovno izvoljena.
Na otoku velja naravno pravo. Kazen za prekršek, kot je npr. kraja, je javna objava, ki praktično pomeni izobčenje. Vsi prebivalci otoka imajo obveznost za delo za skupno dobro.
Poroka traja 7 dni, povabljeni so vsi prebivalci otoka. Pojejo 60 ovc in popijejo 600 gajb piva. Ženin in nevesta vse dni poroke molčita, roke imata sklenjene na trebuhu, hranijo ju botri.
Kosilo imamo v gostilni, kjer je lastnica sestra natakarja. Smo edini gostje ta dan. Prvič si na potovanju privoščim kozarec vina: na polici sem opazil odprto steklenico čilenskega rdečega vina Diabolo del castillo. Pred gostilno domačinka prodaja doma izdelane kape, šale, prte in drugo. Kupim si kapo za 50 Nuevo Sol-ov (7 EUR) in tako postanem edini kupec v naši skupini.
Z ladjo se v kakih 2h vrnemo v Puno. Zvečer greva z Bredo na ogled starega dela Puna, s središčem na Plaza de armas. Tam blizu tudi večerjava. Cena za celo večerjo za oba je 10 NSol-ov (1,5 EUR).
