Prenočišče: Casa de la abuela, Los Arcos, starejša hiša v centru mesta, preurejena v alberg, uslužen oskrbnik, 10 EUR, pranje perila 0,5 EUR.

Zadnji dan je bil tak kot vsak s to razliko, da nam je nočno spanje pokvaril naš irski kolega Mark, ki je ponoči tako smrčal, da nekateri nismo spali, Portugalec Orlandu je ušel iz sobe in spal na hodniku, jaz sem bil na meji odhoda. Ob 5h smo bili zato seveda vsi pokonci in se ob 6h odpravili skupinsko v noč. Ubrali smo jo proti Estelli in se seveda skladno s sposobnostmi kmalu razpotegnili v samostojne pohodnike. Ob 9h sem se s kolegom iz Bilbaa, ki je večer pred tem dobil sopohodnike iz domačh krajev, dobil v 3h oddaljeni vasi pod zanimivim vrhom in ruševinami nad njim, Villamayor de Monjardin. Tam sem imel svoj zajtrk (1l oranžnega soka, svež kruh z olivnim oljem ter paradajz (s soljo). Boljšega si ne bi mogel želeti. Manjkala je le kava, ki je bila na razpolago le iz avtomata, pa sem jo zato pustil tam.
Jutranji del pohoda je bil prijeten kljub nekaterim vzponom in spustom (vsak je obeležen z Bredo iz 2012, ker je vezan na ne spomin). Dopoldanski del, ko sonce že žge (34C), pa je druga zgodba. Posamezne dele te poti sem si dobro zapomnil, ušlo pa mi je, da je med Villamayor in Los Arcosom toliksna razdalja in brez vsake sence. Hoja v 2012 je bila drugačna zgodba zaradi vremena, danes je sonce tolklo tistih 13km po odprtem. Veliko pogledov sem še nosil v spominu, utrdil sem jih s ponovnim slikanjem, le da so tokrat bila polja (prej z mladim, zelenim žitom) že požeta, na polju so stroji le še pospravljali slamo. In po poti je dišal koromač, ki je tukaj obcestni plevel.
Na poti sem dohitel več mladih punc, ene so hodile same, druge v dvoje, ki pa jim vztrajnost v vročini še ni bila domača. Ena od teh, 20-letna Madžarka, se mi je pridružila in nato sva se do Los Arcosa pogovarjala. Odlično je govorila angleško. Mladostniško prvo vprašanje meni je seveda bilo, kaj sem dobil na Caminu.
V albergu Casa de la abuela, kjer sem se nastanil, se nas je dobilo več iz sinočnjega alberga, tako da je vzdušje domače. Popoldne sem šel v mesto na kosilu in ker nisem želel jesti na turistično sprijenem glavnem trgu (Plaza de Maria ali Plaza de la Iglesia), sem poiskal restavracijo pri avtobusni postaji, kjer smo jedli že z Ivotom in Stipetom (Pension Mavi, Calle del Medio, 7). Ko pridete sem, poskusite “goveji rep – rabo de ternera”, bil je odličen.
Zdaj že urejam svoj Camino, vtise, doživetja, srečanja, hotenja, želje, molitev. Jutri potujem v Toloso, kjer živi Nejc in v ponedeljek pod večer domov vLJ.