Prenočišče: privatni Albergrue O Burgo ob glavni cesti Arzua – Santiago, hrupen zaradi prometa, korekten, nič posebnega, manjše število pogradov (10)

Dan v pričakovanju vstopa v Santiago. Odhod iz Arzue nekaj po 6h, prihod v O Pedrouzo ob 11:30h. Skoraj rutinski pohod z “gori-doli-naokoli” po hriboviti Galiciji. Kava po 2h hoje, vmes pozdravljanja. Po nekaj dneh sem spet videl Davida iz Kanade, ki je vmes skočil z avtobusom v Lugo, da si je ogledal zidove mesta (menda eno najdajših mestnih obzidij na svetu). Oba sva bila vesela ponovnega srečanja in seveda možnosti, da spet poveva kako po špansko. Tudi punčke iz sinočnega alberga so prilezle za nami in nas dohitele, ko smo bili na kavi. Pri vstopu v O Pedrouzo sem se zaklepetal in odšel v napačen del mesta, zato sem se moral, da bi našel svoj alberg, na splošno začudenje drugih pohodnikov, ki so me poznali, vračati kak km po isti poti.

Postopek naselitve v albergje bil standarden: pivo, higiena, žulji, kosilo,…. Naš kolega iz Malage, Joaquin, ki nam je rezerviral alberge za zadnjih 5 dni, nam je tudi tu našel restavracijo za domačine, kjer smo spet jedli okusno hrano in popili dve boteljki vina. Sedaj smo se namreč že navadili, da eden naroči belo, drugi pa rdeče (črno) vino in tako dobimo dve steklenici.
Po kavi v bližnjem baru sem si privoščil siesto, saj sem prejšnjo noč zaradi klepetanja in pisanja spal le 5h.

Zvečer smo šli k maši, kjer sem po 14-tih dneh spet srečal Lauren, punco iz New Jerseya, s katero sem prehodil 2 dni med Burgosom in Leonom. Po maši smo zavili še na hobotnico (a la Galiega) in jo zalili z vinom.
No, ko smo pri hrani – ker čez dan komuniciramo v različnih jezikih, se mi dogaja, da poskušal nehote tudi razmišljati v drugem jeziku. Nehote sem skoval stavek, ki me je samega presenetil, ko sem si ga ubesedil: “Dragi gospod, thank you para tener suficiente dinero dass ich mich kaufen kann wass Ich wolte zum essen haben.”

Pa še o žuljih: po skoraj 700 prehojenih km se še vedno ukvarjam z žulji. Prav tako mi še vedno dela težave mali prst na desni nogi, ob katerega ob vsakem koraku pritiska čevelj. Zjutraj oskrbim žulje, jih dodatno zaščitim še z Vileda blazinami, čez dan menjam nogavice, mažem noge in obuva dodatne nogavice ali jih snemam, občasno še vzamem tablete… Ampak, ko vidim, kaj vse leze in gre po Caminu, sem vesel, da imam samo nekaj bolečin. Koliko ljudi ima opore za koleno, koliko jih hodi s poškodovanimi nogami, vsi pa gredo naprej proti cilju: Santiago.