Breda nadaljuje:

Kot je ze Drago zapisal, sva se odlocila, da preskocim napovedano precej dezevno etapo. Tudi pri opremi sem malo zgresila in posledice bi ne bile najbolj prijetne. Pozneje se je izkazalo, da je bilo dezevja manj in bilo mi je zal, da nisem sla pes tudi jaz. Tako pa sem si nasla taxi, ki ga vozi gospa okrog sestdesetih let. Za 22€ je mene in precej obtezen rukzak odpeljala v Carrion de los Condez. Celo pot sva vozili mimo peregrinosov v pisanih pelerinah, ki so v glavnem hodili po cesti, ker je bila romarska pot ponekod precej blatna. Srecali sva tudi “oranzno pelerino” in potrobili Dragotu, ki je pod njo hitel cilju naproti. 

Ko sva prispeli v 20km oddaljen Carrion de los Condes, je se kar posteno dezevalo. Z deznikom, rukzakom in vrecko sem se podala v raziskovanje mesteca, ki je dobro oskrbljeno z albergi, hostali, bari za zajtrk, avtobusno postajo, zeleznisko postajo… Seveda je v starem mestnem jedru kar nekaj zgradb in cerkev spostljive starosti. Tudi tu se vidi, da Camino de Santiago pomaga ohranjati ta stara spanska naselja ziva.  Stare, ze napol podrte hise prenavljajo in v njih bo spet zivljenje. Tudi hostal La corte je ena od takih “popravljenih” starih his, ki je postal licno urejen hotelcek z lepo opremljenimi sobami in restavracijo. Drago se je kar zacudil, da sem izbrala tako “nobel” in gotovo tudi drago prenocisce. Vendar so bile cene povsem povprecne, se pa vsi zelo trudijo, da je vse na nivoju (postrezba in oprema v sobi s kopalnico in TV). Po prijetni kopeli v kadi in oprani zehti sva si narocila “menu del dia”, ki je bil okusen in dovolj obilen. Ker je zunaj vsake toliko spet dezevalo, sva si privoscila popoldanski pocitek in nekaj tenisa po TV iz Madrida.

Pa spet Drago:

Zvecer sem sel k masi v cerkev Marije romarice cez cesto, kjer so vecino prisotnih predstavljali prav romarji.  Maso je vodil starejsi duhovnik, ki je celo pridigo ubral na romarske strune: pot, bolecina in pravi cilj. Po masi je naredil se nagovor zbranim romarjem, ki ga je v anglescino prevajala mlajsa nuna. Vsakega romarja je duhovnik osebno blagoslovil in pokrizal, druga nuna pa je v kosarici ponudila se simbolno zvezdo, ki naj kaze pot.

Po masi sva ob spanskem siru s steklenico Ribera del Duero nazdravila se zadnji etapi do Ledigosa, ki je pred nama jutri. 

P.S. Imam tezave z novo kartico v fotoaparatu, ki je telefon, s katerim posiljam Nejcu slike za objavo, ne prepozna! Zato se ni slik. Tezavo sem zelel zaobiti tako, da sem iskal moznost v albergih v Carrionu, da bi poslal slike iz fotoaparata na PC, nato pa z emailom naprej. Edini PC, ki sem ga nasel, ni imel USB vhoda. Tudi receptorka v nasem hostalu mi je usla domov in odnesla racunalnik, s katerega bi lahko poslal slike.