Pot od Ponferrade do Villafranca de Bierzo je bila dolga 24km, opravila sva jo v 7h. Ponferado sva zapustila v jasnem vremenu z grozecimi temnimi oblaki v ozadju nad planino, na kateri je Cruz de ferro. Hvala bogu je le malo porosilo, romarje na planini pa mocno zalilo. Vecina poti sva tako hodilav prietnem, pretezno soncnem vremenu. Pot je potekala nekaj po asfaltu, nekaj pa med prostranimi vinogradi podrocja Bierzo, kjer pridelujejo znano vino ???. Pokrajina je podobna nasi Vipavski dolini. V mestu Cacabelos, ki je sredisce vinarije, sva prisla ravno ob velikonocni procesiji iz ene v drugo mestno cerkev. Zanimivo je, da na Veliko noc sodelujoci v obrednih oblekah ne nosijo vec spokorniskih kap (cu-cux-clan stil). Dozdevalo se nama je, da je “zvezda” procesije bolj Marija kot vstali Kristus. Vrhunec procesije je, ko prinesejo Marijin kip do vhoda v cerkev in ga nosaci (tokrat so to bile punce) dvignejo na iztegnjene roke. Takrat so vsi prisotni zaploskali.
Velikonocno kosilo sva imela v parku ob cerkvi. Menu je bil slavnosten: prsut, paradajz in kruh. Pisanka sta bila dva cokoladna bombona.
V Villafranci sva se namestila v albergu Viñas Femita, nekdanji destileriji, v kateri je lastnik uredil nekoliko drugacen alberg: vec udobja, prave postelje s posteljnino, modene kabine s tusi, v skupnih sobah pa racuna 8EUR.
Zvecer sva malo pomodrovala ob zanimivi vecerji, kjer sem narocil obrok z guisantes con jamon, dobil pa meni nepriljubljen grah (na Bredino veselje, ker ga je pojedla lahko ona). Tudi “jamon” je bil nenavaden: prelevil se je v eno piscancjo perutnicko.
Vino je bilo dobro, za svojo duso pa sem narocil se kozarec boljsega.