Ta etapa je postala kratka iz “logisticnih” razlogov. Pred nama je namrec vecji hrib Monte de Oca, kjer je potrebno narediti naslednjih 12km v enem kosu do visine preko 1000m. Glede na Bredin strah glede njene zmoznosti, sva ga pustila za jutrisnji dan. Zjutraj smo opravili slovesen zajtrk (3€) v albergu El Caminante in se s stevilnimi objemi in slikanji poslovili od prijazne lastnice Belén in kuharice Ane.
Pot od Belorada do Villafrance Montes de Oca je speljana v glavnem med polji, obcasno pa vzporedno s cesto N-120, ki je precej prometna. Jutro je bilo lepo, soncno in zelo mrzlo (3 stopinje) zato smo vsi pohodniki kar pohiteli. Vinogradov je zmanjkalo, so samo se prostrana polja, nekatera ze zelena, druga preorana. Pokrajina je valovita, pot pa pelje skladno s pokrajino, vendar smo se v glavnem vzdigovali mimo vasic Tosantos, Espinosa, Villambista do Villafrance Montes de Oca.
Ustavila sva se v albergu in hotelu San Anton Abad, verjetno nekdanjem samostanu tik nad cerkvijo v Villafranci. Oba sta precej nova, zato sem z ustreznim “financnim strahospostovanjem” iskal vhod v alberg in povprasal za ceno. Simbolicnih 5€ in nic vec. 
V krasnem ambientu hotela sva si privoscila dobro kosilo, ki je za pohodnike s credencialom “le” 12€. Prvic, odkar sva na poti, sem si tudi sam, skladno s kakovostjo kosila, privoscil popoldansko siesto. Kasneje se je bilo lepo nastavljati obcasnim soncnim zarkom poleg alberga, ki ima lepo zelenico, po kateri kraljujejo trije pavi, druzbo pa jim delajo gosi. Najprej je kazalo, da nas ne bo prav veliko tu prespalo, vendar se je do vecera napolnilo vseh 18 postelj. Druzba se je malo zamenjala in prevaladuje francoscina, ki jo popestri veselo razpolozen nemsko govoreci gospod z alpskim klobukom – prva ocena je, da je iz Avstrije. Da je vse se bolj pestro, so tu se trije posevnooki romarji (japonska, koreja?). Nekaj “nasih” je obstalo v prvem albergu in casi rural, vecina pa se je verjetno prebila cez hrib. Je pa danes romarjev precej manj, praznicni pohodniki so spet v sluzbah.
V krasnem ambientu hotela sva si privoscila dobro kosilo, ki je za pohodnike s credencialom “le” 12€. Prvic, odkar sva na poti, sem si tudi sam, skladno s kakovostjo kosila, privoscil popoldansko siesto. Kasneje se je bilo lepo nastavljati obcasnim soncnim zarkom poleg alberga, ki ima lepo zelenico, po kateri kraljujejo trije pavi, druzbo pa jim delajo gosi. Najprej je kazalo, da nas ne bo prav veliko tu prespalo, vendar se je do vecera napolnilo vseh 18 postelj. Druzba se je malo zamenjala in prevaladuje francoscina, ki jo popestri veselo razpolozen nemsko govoreci gospod z alpskim klobukom – prva ocena je, da je iz Avstrije. Da je vse se bolj pestro, so tu se trije posevnooki romarji (japonska, koreja?). Nekaj “nasih” je obstalo v prvem albergu in casi rural, vecina pa se je verjetno prebila cez hrib. Je pa danes romarjev precej manj, praznicni pohodniki so spet v sluzbah. Vecer se bo kmalu prevesil v noc in cas bo ze tudi za pravo spanje z mislimi na jutrisnji dan in novih 20km.
Hrib pa ni nič hud – samo vleče se
Sedaj je pa res Burgos že pred nosom 🙂
Sva z vama
Milan in Marjeta
Hojla, M&M!
Malo prej naju je prvic, pa zato bolj posteno zalilo :), tudi to mora biti. Burgos je res samo malo cez hrib in kar komaj cakam, da se jutri odpre pogled nanj. Posusila in prespala bova v lustkanem albergu v Atapuerci. Lp B&D
Pozdravljena Breda in Drago,
jaz sem ta Helena, ki vama je pisala že prejšnje leto, ko sta že bila na poti. Draga sem spraševala kakšna je bila pot čez Pirineje prvi dan glede na to, da jo je prehodil sam. Napisal mi je da je pot lepa, koliko časa je hodil in koliko popotnikov je srečal.
In pot po Caminu je prakrasna, prečudovita. Kot sem bila namenjena sem odšla na pot 8. junija lani (sama) in sem prihodila v Santiago 9. julija.
Sploh nimam dovolj lepih besed za opis te poti, za vse občutke doživljanja in vseh danih mi spoznanj o sebi, o mojih najdražjih, o ljudeh , ki sem jih po poti spoznala, o prelepih vasicah, gozdnih potkah, žitnih poljih, cerkvicah, albergih, mostovih ptičih, metuljih…
Posebej še po energiji. ki me je po poti objemala, mi dajala moči in spoznavanja Božje ljubezni in popolnosti. Imela sem 30 dni sonca, samo zadnji dan v Santiago je rosil dež. Noge so me prijazno nosile, nisem imela žuljev in v meni je bila sreča in zadovoljstvo.
Želim vama BUEN CAMINO do koder nameravata priti. in kar spreleti me ko berem vajine vrstice in gledam slike.
Veselita se, da sta spet tam, jaz bi kar poletela nazaj. Mogoče še tudi bom nekje julija.
Odprita oči in srce, prepustita se božjemu vodstvu in božji lepoti, ki je prav posvsod okoli vaju in verjamem da tudi v vajinih srcih.
Buen Camino
Helena
Helena, pozdravljena!
Hvala za cudovit opis dozivljanj na tvoji poti. Vesela sva, da naju poleg najozjih sorodnikov in prijateljev spremljajo tudi taki, kot si ti, ki podozivljajo svoja dozivetja na poti. Vse vec nas je taksnih, ki spoznavamo, da Camino ni le pohodnistvo, pac pa globoko dozivljanje, ki je pri vsakemu obrvano v njegovih barvah.
Zelim ti, da se ti zelja po vrnitvi na pot uresnici.
Drago iz Burgosa