Noč je bila burna, saj so mladi Američani, ki jih je veliko na Caminu, izkoritili svoj Indepenedence day kot razlog za popivanje in kravaljenje pozno v noč. Eden odstarejših Američanov (ki hodi Camino že četrtič) je komentiral, da posataja Camino namesto versko doživetje vse bolj priložnost za zabavo in druženje. In ker nekateri niso mogli zaspati celo noč, so se začeli dvigati že pred 5h. Pridružil se se jim (čepravsem spal kljubkravaljenju) in po pripravah in kratkem zajtrku pričel s hojo že 6:15h.

Pot je vodila dolgo časa rahlo navzgor do planote velike kot Ljubljana. Povsod ravnina, žito, med polji pa cesta z romarji/peregrinosi.

Dohitela me je mlada Američanka in zopet hodila z mano precejšen del poti, dokler se nismo začeli spuščati v dolino in v vas Hornillos. Cesta je bila tokrat suha, vreme sončno z rahlim občasnim vetrom: vse narejeno za navdušenje nad pokrajino.

V Hornillosu sem, zaradi lepih občutkov ob tem delu poti v 2012, ko sva hoddila z. Bredo, postal na kavi in rogljičku. Nekater sopotniki so sedeli ddalj časa, pa so me nato na potidohitevali in prehitevali. Mišica pod kolenom lve noge zatečena, napeta, občasno sproži pekočo bolečino, pete in mali prst na desni nogi pa razgrizeni in boleči.

Pot je peljala mimo nekdaj mogočnega samostana Convento San Anton, kjer gre asvaltirana cesta kar skozi ruševine gotske cerkve mimo oltarja. Ruševine, ki jim botruje španski reformator kova našega prosvetljenega Franca Jožefa v 1780-tih, so še vedno dobro ohranjene, v njih pa je zavetišče (refujio) za skromnejše romarje. Vodi ga Poljakinja, s katero smo se roarji sporazumevali kar v španščini.

V lepi vasici pod hribčom, Castrojerizu, sem se nastanil v mestni alberg (albergue municipal), kjer sva 2012 prenočila tudi z Bredo. Kraj nesrečnega spomina: tedaj sem namreč pravtam izgubil kartico fotoaparata s 400 do tedaj posnetimi fotografijami.

Danes imam nadomestilo: veselje ob kosilu hotela Iacobus pod albergom, kjer uživam ob prelepem pogledu na okolico, soncu in rahlem vetru.