Sedaj ze drugi da hodiva po pokrajini Rioja. Za novih 20 km v oblacnem vremenu sva potrebovala 5h (s postankom za kapucino vred).  To pomeni, da sva povprecno hitrost dvignila iz nekaj vec kot 3km/h na 4km/h. Najvec prispeva Breda, ki je z lekarniskimi izotonicnimi praski ocitno premagala tezave, ki so vceraj grozile s ponovitvijo   – podobne tistim izpred enega leta.

Pokrajina je sedaj valovita, polna vinogradov, ki jih sedaj v celoti lahko zalivajo. Vsaka flika zemlje je temeljito obdelana (nemalokje je pa tudi kamenja toliko, da se zemljo bolj sluti…), le redki stari vinogradi so opusceni. Kam gre vse to vino, ne vem, vem pa, da  precej pomagam pri porabi zahvaljujoc Nejcu, Marii in njenemu ocetu, ki pridno darujejo boljse flase. Nejc, s katerim sva v stalni zvezi po SMS, nama je za danes napovedal, da naju bo namocilo po poti (eltiempo.es). Pa ni, ulilo pa se je, ko sva v Nájeri stopila v municipalni alberg ob reki.

Se en nenavadna dogodivscina: vse od Navarrete do Najere smo na poti vsakih nekaj 10m srecali svez nagelnjov cvet, 39 sva jih nastela. Komu so bili namnjeni se ne ve.

Nájera je bilo nekoc glavno mesto pokrajine Navarre, danes pa je ze globoko v Rioji. Znana je vsaj po tem, da je za njenim hrbtom visok hrib iz pescenjaka, in da je vzodni rob strma stena, v katero so si ljudje izdolbli stanovanja. Nekatere prostore se sedaj uporabljajo. Ze pred 11-timi leti smo bili tukaj kot turisti (Nejceva baskovska zlahta ima blizu svoj weekend). Tedaj se mi je vtisnilo v spomin zavetisce za romarje (danes vem, da so to albergi) in niti predstavljal si nisem, da bom cez nekaj let sam med njimi. Prav zato sva najprej iskala ta alberg (Santa Maria la Real de Najera), pa ga nisva nasla. Kasneje sva izvedela, da so ga menda zaprli. Mestni alberg vodijo Don Boscovi privrzenci. Placas, kolikor hoces (donativo). Je ena velika hala z dvojno kuhinjo in nekaj toaletnimi prostori. Vazno je, da je Breda lahko oprala in posusila perilo (za 5EUR).

Danes je nedelja in v Nájeri je semanji dan. Veliko ljudi je v srednjeveskih oblacili, polno je stantov z domacimi dobrotami, pa pece se na raznju itd. Skoda, da sva  z Bredo morala pojesti nekaj hrane, ki sva jo kupila na vhodu v mesto (sem pripravil paradajzovo solato, poleg pa korosko domaco salamo od Maka, jogurt in lokalne pomarance).

Pa voscila sva Lauri, ki ima danes rojstni dan 🙂

Popoldne sva se podala v mesto na ponovni ogled srednjeveskega zivljenja na trgu: lokostrelci, krotitelji ujed, otroske srednjeveske igre ter pupca in papca. Prvic sva kupila 20 oliv za 9€. Pa se kruha nisva dobila, tako da romajo v usta le ob kozarcku Vina tinto de Rioja. Med igrami je bilo kar nekaj takih, ki bi jih raje igral kot pasijanso na racunalniku. In se bivanjske luknje v steni nad Nájero sva si ogledal.
Sedaj pa v halo z 80 peregrinosi.to bo zurka v tekmovanju za naj smrcanje.