Spanje: Casa Campo do Forno, Chafe (zelo priporočava)

Pousada de juventud je poskrbela ponoči za ogrevanje, zjutraj pa za zajtrk. Ob devetih sva krenila na pot. Precej sveže je bilo, tudi zaradi vetra, ki je pošteno pihal v nasprotno smer hoje. Nekaj km je še bilo ob morju, skozi lepo mesto Esposende, potem pa je pot zavila med vasice in evkaliptusove gozdove. Prvič sva zakorakala v klance gor in potem tudi dol. Kar dobrih 10km je bilo potrebnih do prvega bara za kavo. Starejši možak je prijazno skuhal kavo z mlekom in postregel piškote “Maria”, najbolj znane na Portugalskem (podobni so pa našim Albert keksom). Breda jih dobro pozna iz prejšnjih pohodov. Prinesel je tudi knjigo, kjer se mu vpišejo vsi gostje. Nekateri dodajo kak tipičen spominek, pa sva še midva dodala slovenski kovanec (ga je takoj prilepil k najinemu vpisu). Sledilo je tudi fotografiranje možaka na njegovem zanimivem kolesu, s katerim se pripelje v svoj bar. In naprej, malo gor in malo dol. Vse je bilo v redu, razen nogam res neprijaznih s kockami tlakovanih kilometrov poti. Kilometri so se spet nabirali čez pričakovano število. Prenočevanje sva rezervirala že zjutraj, spet ujela zadnjo sobo in bila prijetno presenečena nad gostiteljico in nad hišo samo. Lepo urejeno, z limonovimi in pomarančnimi drevesi, ki so “samopostrežbni”. Sva si privoşčila pomaranče in limone, odlične so bile. Za večerjo kar čez cesto na pizzo in pivo, potem pa nazaj, za mizo s sosedami, na kozarec vina tinta in klepet. Helen iz Berlina in Katja iz Munchena. Zanimivi sogovornici, jutri imamo isti cilj: Carreca, kjer bomo lahko še kakšno rekli.