Dan 31-35 – Pri Nejčevi družini v Tolosi

Najin Camino sva podaljšala še za obisk Nejčeve družine v Tolosi. Iz Santiaga do San Sebastiana sva se peljala z vlakom, ki je vozil 11h (od 9:25 do 20:20). Vlak pelje precej časa blizu Camina, tako da sva lahko ocenila, da je vlak za najinih opravljenih 450km na tem odseku potreboval 6,5h (cca LJ-BG).
Razlog obiska pri Nejcu je bilo prvo obhajilo druge hčerke Marte. Nekaj časa sva imela tudi zase, da sva na bližnjem hribu preiskusila, če lahko hodiva tudi po poteh, ki niso označene z rumenimi puščicami.

Pri Nejcu živijo veselo, lepo, pa tudi malo pod pritiskom vsakodnevnih obveznosti. Punce so otroško pridne, vse lepo govorijo inse trudijo tudi slovensko.
V obilno pomoč sta družini stara starša amona Marisol (Maria Solidad) in aitona Juan. Tudi naju zelo porajtata, zato smo imeli za ogrevanje kosilo v sidreriji (cidreria=moštovnica) z velikimi govejimi zrezki (chuleta-mi), polenovko v več oblikah, pa ovčji sir, pa liker pacharan, pa… Vmes smo hodili do sodov, kjer se mošt nataka v kozarce v curku.

Prvo obhajilo v župniski cerkvi je potekalo skoraj v celoti v baskovščini, zato sva bolj gledala kot poslušala (kateri neandertalci so pustili za sabo ta jezik?). Otroci sodelujejo pri maši kot pri nas. Bilo jih je okoli 40. Zanimivo je,da so vsi fanje oblečeni kot mladi mornarčki, punce pa vse v belih dolgih oblekah.
Navada je, da je del praznika tudi slavnostno kosilo v restavraciji, ne doma. Šli smo v isto sidrerijo kot dan prej (cidreria=moštovnica) na še bogatejšo pojedino s kozličkom in krasnim vinom, ki ga je prispeval aitona Juan. Tisti dan mošta nismo pili. Za nami je ostalo pokopališče flaš vina.

Domov sva se napotila v ponedeljek zgodaj zjutraj. Nejc naju je odpeljal v Francijo do Biarritza, kjer sva odletela v Pariz, tam prebila cel dan in se zvečer vkrcala na avion za Ljubljano. Na Brniku sta čakala dva najmlajša otroka (27 in 29 let) ter Urškin fant Jure. V Črnučah pri Lenartu smo popili flašo dobrega španskega vina (daroval Lenart) in zraven grickali španski ovčji sir.

Ob polnoči naju je sprejel dom na Polanškovi v Črnučah.

Vnukinje Sara, Marta in Laura v sidreriji obtorti (Marta je že preoblečena)

[slideshow]

4 Comments Add yours

  1. Anka says:

    Živijo obema že v Sloveniji!!!

    Škoda, ta vikend naju ne bo doma. Ampak enkrat v prihodnosti bi rada slišala poročilo v živo. Še zlasti od Brede, saj si bila malo v “senci” :). Tudi moj Lojz je praviloma počival (spal), ko sem jaz pisala (sicer verjetno ne bi – jaz pisala, ha, ha). Vsaka stvar je za kaj dobra!

    Hvala, da sva lahko bila del vajine poti.

    Lep pozdrav do snidenja.

    Anka

    1. Drago Rudel says:

      Anka, prideva naokoli, ko Lojz ne bo spal.
      Drago

  2. barbi says:

    Lep pozdrav

    Čestitke za prehojeno pot. Sama sem bila na Caminu v septembru 2009. Sedaj pišem diplomsko nalog na temo romanja in potrebujem čim več kandidatov za intervijuje. Vi ste prav gotovo še sveže polni vtisov s poti:)
    Če ste pripravljeni sodelovati me prosim kontaktirajte: barbi.caleta@gmail.com.

    LP:)

    1. Drago Rudel says:

      Kolegica Barbi!
      Če meniš, da lahko pripomoremo k tvoji diplomi, se oglasi na drago.rudel@mks.si.
      Pozdrav
      Drago Rudel

Leave a Reply to barbi Cancel reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *