Breda in Drago sporocata, da ob pomanjkanju tehnike v hostlih ob poti prenasata name odgovornost, da opisem njun 15.dan pesacenja.

Za njima je etapa 16km, ki sta jih uspela opraviti v 5-ih urah z obilnimi pocitki. Proti popoldnevu sta se nastanila v vasi Saitibañez de Valdeiglesia, kakih 11 km pred Astorgo.

Sedaj, ko sva v Astorgi v albergu “Siervas de Maria”, lahko nadaljujem Nejcevo porocanje.

To je bil prvi dan (od pricakovanih 5), ko naju je namakalo od zgoraj. Pelerine so sle gor/dol/gor/dol, vecje mokrote pa ni bilo. Prvic sva se srecala z vecjim blatom, ko je bilo potrebno za traktorjem narediti kaka 2km. Na koncu te poti je bila vasica, v kateri sva videla prakticno resitev za hojo po blatu: specialne cokle, ki so na sliki spodaj.

Nastanila sva se v vasici Saitibañez de Valdeiglesia, ki nima trgovine, niti gostilne in kjer ni signala za mobilni telefon.  Albergue  je v starem zupniscu s temu primernim udobjem: preposti pogradi, straniscwe in tusi v uti na vrtu, kuhinja le za privatno uporabo itd. Nabralo se nas je 11, vecina Nemcev, ker jim verjetno tako svetujejo njihovi vodici. Hospitalero (upravnik alberga) je Italijan, ki pomaga zupniku (curi) pri obnavljanju zupnisca. Rahlo militanten tip nam je skuhal dokaj dobro vecerjo za 8EUR po glavi: rizoto, piscansca s krompirjem, tortillo de patatas ter zeleno solato. Pristavil je 3 flase vina, ena je ostala, saj je bila vecja kolicina pitja prepovedana (Breda).  V peregrinskem vzdusju za isto mizo smo pojedli vecino hrane. Pridruzili sta se nam dve Nemki, ki sta lepo jedli svoje nakupljene stvari, da jih nebi nosili se en dan (do Astorge, kjer je priloznosti za druge oblike hrane dovolj).

Zvecer sva se z Bredo udelezila krizevega pota in sv.mase, ki jo je daroval “nas” zupnik. Vse je slo kot po tekocem traku, brez moznosti, da bi dobro zajel sapo. Z Bredo sva se veckrat spogledala, saj so hostija, kelih, prticki in drugo kar padali nazaj na oltar, ko jih je duhovnik odlagal. Pa vendar verjameva, da so v tako mali vasi veseli, da imajo svojega duhovnika. Pred 10 leti so v celoti obnovili cerkev, ki je v stilu nove draveljske cerkve v Ljubljani. Po ohajilu je bilo takoj treba na vecerjo, ker je hospitalero racunal na obicajno dolzino mase 15min in je zato ob tem casu serviral, naju pa hitel klicati na ulico, da sva tistih nekaj korakov do alberga naredila hitreje.

Da bi si nabrala cim vec moci za naslednji dan, sva ob 9h ze bila v postelji.

Vsem prav lepa hvala za spodbude preko Bloga in molitve doma!

Nejc