Spanje: Albergue La torre, gostilna ob cesti, urejeno, Arcahueja pa je pusta vas ob lokalni cesti (ime vasi je v Michelin vodniku napisano narobe kot Arcabueja)

Dan sem pričel ob pred 3h in ob 3:15h že hodil. Cela romarska pot med Burgo Ranero in Mansilla de las mulas poteka ob strani lokalne ceste, z drevesi ob (pravilni) južni strani. Občasno sem prižgal čelno svetilko, da se nisem zabil v katerega od steberov, ki preprečuje, da bi z avtomobili zapeljali na to pot. Nad mano je svetla Rimska cesta, Veliki voz prav žari. Okoli 5h začenjam videvati rahlo svetlobo na mestu, kjer bo okoli 7h vzšlo sonce. In kako uro pred vzhodom se začnejo po žitnih poljih prelivati različne barve: najprej siva, nato klasi zlato porumenijo, sledi svetlo zlata baarva in končno prava barva čita – rumeno-rjava. To so najlepši trenutki za oči, ki so nagrada za zgodnje vstajanje.

Vsa polja so namakana, sredi ravnice in tišine jutra me zato večkrat preseneti klokotanje vode, si se naliva (iz podzemnih cevi) v kanale ob poljih. Namakalni sistem so imeli že Rimljani, ki so imeli sedanjo Španijo za svojo žitnico.

Po skoraj 5h hoje (19km) sem prek Reliegosa prišel v Mansilla de las mulas in do kofeta z rogljičkom. Preoblekel sem tudi mokre nogavice in namazal noge, nato pa naprej. S Hrvatom Markom iz Hercegovine, ki je ravno prišel v bar/albergue, ko sem odhajal, sva se domenila, da me dohiti in da greva nato skupaj naprej. Pa se to ni zgodilo celih 10km (2,5h), tako da sva skupaj vkorakala v vas Arcahueja, kjer bom prenočil. Spila sva pivo, da bi on lahko prišel v Leon (še 10km). Povedal je da je duhovnik v Hercegovini in da je na Caminu, da si nekoliko opomore od zahtevnega dela (10 let je dan na dan spovedoval v Medjugorju). Hodia skupaj s teologinjo Danielo ki pa si je dan prej poškodovala nogo in se je odpeljala z avtobusom v Leon.

Zaradi kratke noči (zvečer smo se v prejšnjem albergu dolgo pogovarjali z obema hospitalericama, poleg je bila še Teresa iz Barcelone in Lucas, ožuljeni modri dirkač v opankah) sem si danes popoldne prvič privoščil siesto, seveda po kopanju, pranju in oskrbi žuljev.

Stanje telesa: Pojavlja se nova generacija žuljev na peti pod odmrlo kožo prve generacije. Tudi mišica na levi nogi pod kolenom je še vedno kritično boleča. Ena od hrvaških popevk gre približno takole “sve, sve me boli od tebe…”, Camino. Zjutraj vzamem tablete proti bolečinam, da lahko hodi kak km več na uro.

Vsak popoldne se prek Viberja s “Kako si kaj?” oglasi moj predhodnik, Ivo, ki s Stipetom drvi proti Santiagu de Compostela. Pred mano je že kakih 120km. Še vedno načrtujemo, da se srečamo v nedeljo 24.7. zvečer v Composteli ob praznovanju Sv.Jakoba. Do tja mi manjka še 323km, ki naj bi jih opravil v 14 dneh. Nekje bodo etape kraajše, saj prihajajo hribi, kjer so albergi manj pogosti in bom moral razdalje prilagajati možnostim za prenočevanje.