Pocitek v Villafranca je dobro del mojim nogam, ne pa tudi mojemu zelodcu…. Ampak, kjer je volja, je pot, kajne? Ceprav se je napovedovalo slabo vreme, je bilo jutro suho in proti vzhodu tudi precej jasno. Zagrizla sva hrib Monte de Oca. Pricakovana gora je postala pohorsko prijazno vzpenjajoca…. Kot sta rekla Marjeta in Milan – nic posebnega, samo vlece se. Vlece se celih 12km. Siroka steza se vije med drevjem, ki se ni nic odgnalo (verjetno zaradi visine malo nad 1000m), je pa zelo mocno porasceno z lisaji. Vmes si je Drago nabiral brinove jagode, pa se spet sklonil k cvetocim trobenticam, preskocil kaksno luzo, ki jih ni manjkalo in v dobrih treh urah sva se pred vetrom umaknila v cerkev v San Juan de Ortega, kjer je tudi oltar Santa Dominga de la Calzada. Malica in krajsi odmor za naskok naslednjega cilja. 
Pokrajina se je malo spremenila, gozd je umetno nasajen z borovci, pot se spusca in gozd se pocasi spremeni v pasnike – prvic na poti srecava krave na pasi. Na travniku je polno modro-vijolicnih cvetlic, ki zelo spominjajo na nas spomladanski zefran, samo v zelo mini izvedbi. Z desne so naju pozdravljale vetrne elektrarne, ki tako od blizu delujejo zelo mogocno. Prav tako mogocno grozeci pa so postajali tudi oblaki z leve (iz smeri Burgosa). Mimo vasice Ages do Atapuerce sva bila, ko je v 15 minutah toplo sonce prekril oblak in se je ulilo kot iz skafa. Za silo sva se zascitila s pelerinami in bila v 10 minutah do prihoda v Atatpuerco kar posteno mokra. Da je takrat tudi nehalo zalivati, ni potrebno posebej poudarjati :).
V Atapuerce sva najprej zavila v starinski in lep alberg pri cerkvi, ki pa je ocitno imel tezave s streho (in dezjem), zato sva se nastanila v nekoliko novejsem albergu sredi vasi. Za 8€ dajo posteljo v sobici za 6, imajo pa tudi “lavadoro in secadoro” za vsega skupaj 4€, kar danes, po dezju, se posebej prav pride.
Po “doma” skuhanih kanelonih smo v skupni kuhinji ob kozarcu najine “la Rioje” poklepetali z gospo iz Nemcije (rojena v Kazahstanu) in dvema mladima Korejcema, ki sta na Dragotovo grozo zmesala rioja vino s coca colo in pojasnila, da je to “kalimocho”, vsem mladince m znana mesanica.
In Drago je nato odhlacal v vasko gostilno po nove dogodivscine. Za to, da sem lahko slikal ovce na nogometnem igriscu, sem prinesel pastirju kozarec dobrega vina. Ker pa je “moro”=”musliman”, ga ni hotel piti. Pa ga je dobila Nemka (Kerstin), ki je ravno vedrila pri gostilni. In potem pogovor v gostilni, kjer se obicajno pogovarja kar cela gostilna. Na TV so povedali, lokalni ljudje (moski) pa so se strinjalida bomo imeli dez 6 dni.
Naša pomlad ali morda kar poletje je pa res lepa,vaju ves čas nekaj moči in preganja,mi se pa skrivamo pred soncem.Danes sem sadila rože.
Včeraj smo vaju pogrešali,bomo ponovili,ko se vrneta.
Dober korak in veliko volje, da vidita pot,cilj vaju na koncu čaka!
DUŠA
Dusa, verjetno je bilo veselo pri Rudiju za njegov rojstni dan. Na njegovo zeljo sem naredil 1km zanj.
Ob poti slikam veliko roz, ki pa se nimajo mesta za prikaz v tem porocilu. Potrebno bo jih pogledati posebej, zadaj za vaso hiso.
Te pozdravljava oba
Drago