Prenočišče: Albergue municipal, Ponferada, precej velik, prispevek – donativo, vse je zelo urdno, važen je red – odsvetujem

Iz Foncebandona smo odšli pozno, šele ob 6:30h. Za nekaj minut sem ob odhodu zaostal in nato lovil Marka in Danielo več kot 2h. Smo na višini kakih 1.400m. Imeli smo krasno jutro, sonce še ni vzšlo, eden od pohodnikov se je kar ulegel in čakal na sončni vzhod. Proti vrhu Monte de Leon je vodila lepa planinska pot vse do njegove krone: Cruz de ferro (železni križ). Tam ljudje simbolično odlagajo svoje težave s tem, da tam pustijo kamen prinešen od doma. Ker nimam velikih težav, sem po poti pobral borov štorž in ga tam odvrgel. Sledila je dolga hoja po vrhu po dobro urejeni cesti. Pot se je še naprej počasi vzpenjala do velike RTV antene, po njej pa se je začel 10km spust v dolino proti Molinaseca (Suhi mlin) za celih 1.000m višine.

Pot je na več mestih kamnita, ponekod skalnata, spet asvalt. Vsem seveda bolrče prste pritiska naprej, majava pot pa obuja bolečine v žuljih. Na sredi spusta je idilična turistična vas El Acebo, kjer si opomoremo pri zajtrku po 3h hoje.  Zanimivo je, da je bil v 2011 cel hrib en sam cvet, letos pa je bilo videti le zeleno pokrajino.

V Molinoseco smo prišli ločeno, ampak skupaj vseeno popili pivo z limono (radler) v hotelu na koncu mesta. Nadaljevanje poti vvročini ni bilo v veselje nobenemu, posebej ker smo si pri spustu še bolj razboleli noge. Pot se vleče ob prometni cesti, vstop v Ponferado je dolg.

V Ponferadi, poznani po ogromni trdnjavi templarjev (kasneje zapor), se namestimo v alberg, se uredimo, nato pa gremo iskat kaj za na zob. Ker so restavracije ob štirih popoldne v glavnem zaprte, se že skoraj obupani hočemo odpraviti v kako trgovino po sendviče, ko le najdem restavracijo, kjer so bili pripravljeni kuhati. Po začetnem hladnem sprejemu smo v pogovoru s kelnarico ustvarili prijetno vzdušje, k čemur je dodala svoje dobra hrana (juha caldo gallgo, na žaru pečeno meso, servirano na vroči plošči in dovolj dobrro vin). Restvracija je specializirana za vina, zato so imeli na listi tudi vina, ki jih prinašata Maria in Nejc kot darilo npr. Paco de caraoveja.

Zvečer smo bili pri maši v kapeli alberga, kjer je Marko somaševal.