Tako, pa sva začela s Caminom. Gotovo bo lep in gotovo bo drugačen kot vsi prejšnji. 

Zjutraj ob 7h odrineva s taksijem v 50km oddaljeni Roncesvalles, vasico na španski strani Pirenejev. Prehod preko te gorske verige sva letos izpustila. V albergu v samostanu si priskrbiva credencial, nato pa kar pod pod noge v hladno jutro s kapo na glavi. Seveda že po nekaj 10m sledi slikanje pred tablo, ki kaže razdaljo 790km do Santiaga. Romarjev/pohodnikov je kar veliko, slišiš Američane in Špance, Korejci in Tajvanci hodimjo potiho. Vreme je oblačno, kdaj pa kdaj rahlo poprši iz oblakov.

V vasici Burguete se drživa označene poti čez pašnike in gozd do vasice Espinal, kjer sva prejšnja leta običajno izbirala pot po asvaltu. Pot obdaja grmovje, med katerim je veliko črnega trna, ki je ponekod poln skoraj zrelih jagod. Ne moreva kaj, da se ne bi pogosto ustavila in jih nabrala nekaj za v usta.

Potreba po osvežitvi naju zvabi v bife v vasici Viscarret, kjer kavo z mlekom podloživa z nekaj hrane iz nahrtnika in nekaj iz kuhinje (Bredin sendvič od doma je bil še dober).

Pot skozi gozd in spust v vas Zubiri nama popestrijo trije Hrvati z Reke: Renato ter zakonca Dino in Julija, ki so prečkali Pireneje in hodijo z dvema psoma. Seveda so navdušeni nad srečanjem z Ivotom, ki ga poznajo iz njegovega filma o romanju iz Splita v Santiago. Z zanimanjem poslušajo predvsem o tej avanturi in njegovih izkušnjah. Sami bodo v 15 dneh opravili le del Camina. Pa seveda malo pokomentirajo stanje duha na Hrvaškem. 

Pred mostom čez reko Arga v mestecu Zubiri se po fotografiranju ločimo: midva v Zubiri nekaj pojest (odprt je le manjša gostilna), oni naprej s psoma po Caminu.

S taksijem se okoli 17h vrneva v hotel Exe v mestecu Cizur Mayor, ki je v predmestju Pamplone.