Spanje: Frómista, Albergue Estrella del Camino, privat, 10EUR, urejen, prijeten, pritličen z vrtom, nova oprema v starem stilu

Castrojeriz sem zapustil že pred 6h. Sam sem tipal med ulicami prazne vasi. Po kake pol ure se je začnel dobro poznan vzpon kakih 100m na planoto, od koder je lep pogled na vasico in seveda širna polja v dolini. Prece časa sem hodil sam in občudoval žitna polja. Dišijo, tega vonja sem se naužil, ko sem bil kot otrok pri žlahti na kmetiji pri Maku na Zelenbregu nad Ravnami. Kako prijetno diši vse, kar sem doživel v svoji mladosti. Zdaj jebogateši, trajnejši, saj so polja tudi dolga.
Dohitel me je Mehičan srednjih let, malo socialno razštelan, menda gradbenik in naj bi se ukvarjal z velikimi posli. Polno govorenja, smes tudi zanimivosti o domorodcih v Mehiki (Maji) in njihovi kulturi. Pa še vse o današnjih mehiških ženskah sem izvedel, ki so takšne, kot jih upodabljajo sladkobne latino nadaljevanke: važno je imeti, zato je to potrebno od moških zahtevati.
Zanimivo, da sem si na tem odseku poti zBredo v 2012 zapomnil veliko točk, ki sem jih sedaj zavestno umeščal na svoj notranji zemljevid. Klanec, mesto, kjer je morala Breda nujno na potrebo, pa jo je motilo vse, pa “priročni bar” z zajtrkom, most, prehod v pokrajino Palencijo itd. Celo v alberg, kjer sva pila kavo, sem šel ponovno, čeprav je bil nekoliko s poti. Tiste luštne šlank punce, ki mi je prijazno razkazala še staro klet (sotano), pa ni bilo več (glej nazaj!). Tik pred Boadilla del Camino me je spet dohitel Korejec srednjih let, ki hodi z obupnimi težavami in povitimi nogami (doma si je pri padcu v planinah potrgal mišice na nogah). Koliko volje, koliko napora! Moje težave so malenkostnevprimerjavi z njegovimi (nekaj sto metrov mi je bilo sedaj lažje.
V vasi nisem mogel, ne da bi spet obiskal lep in svojski alberg “En el Camino”, kjer sva z Bredo v2012 jedla česovo juho in dobila voljo za nadaljevanje do Fromiste. Tudi tokrat je bil obisk prijeten: pogovoril sem se z lastnico, in ko sem pohvalil natakarja (mlad moški 35 let), ki me je stregel danes in 2012, se je raznežila in s ponosom povedala, da je to njen sin.
Pri cerkvi sem spet naletel na kolege Američane, s katerimi se neprestano srečujemo in ločujemo, pa smo skupaj občudovali štorklje na cervenem zvoniku. “Se dobimo v Fromisti!”
Pot proti Fromisti pelje v glavnem po soncu z malo topoli ob cesti, vročina pa dobra (kasneje sem videl 34C v senci). Vije se tudi ob kanalu, ki so ga okoli leta 1800 gradili cekih 70 let za odvoz žita. Pri Fromisti ima skok 14m. V kanalu su raki, ki sta jih z vršo lovila dva strica. Seveda nisem mogel mimo, da ne bi malo povprašal po tehniki (meso v vršo!)
Vročina me je kar malo dajala, zato sem v Fromistri bolj odplaval mimo alberga municipal (ne navušujoče izkušnje iz 2012) v privatni alberg Estrella del Camino na koncu mesta.
Mesto je staro, cerkev ima iz leta 1.000 in je krasno restavrirana. Tja sem šel na koncert kitarista, ki je s klasično kitaro in odličnim igranjem lepo izpolnil prostor, poln ljudi. Zvečer sem bil še primaši, kjer si je duhovnik vzel čas za osebno blagoslovitev vsakega posameznika.
Toliko je bilo dela čez popoldne (oskrba ran, nakup v lekarni, kosilo, ogled mesta, klepeti z romarji itd.), da ni bilo časa za pisanje. K temu sem se spravil zvečer, ko me je z vrta v albergu pregnal dež. Pisanje ob kozarcu Rioja vina sem ravno začel, ko je prišel lastnik in oznanil, da je ura 22h in da je potrebno odditi spat.