Spanje: Albergue Espiritu Santo, nekdanja šola z velikim dvoriščem, vodijo nune, enojne postelje, lepa kuhinja, jedilnica, vse za pranje

Iz Fromistre sem odšel nekaj po 6h še v temi. Bi šel prej, vendar ko je zvonila budilka mobitela, se še nihče ni hotel dvigniti. Odšel sem brez zajtrka, ki sem ga nadoknadil na enem od urejenih počivališč ob poti. Hvalabogu, da sta takrat odhajala še dva peregrinos, ker sem jo, glede na (slab) občutek izpred 4 let, hotel mahniti v drugo smer. Hodil sem skoraj ves čas ob cesti, tistih 20km je bilo danes potrebno. Večino časa sem bil sam, pa sem lahko zmolil rožni venec za domače potrebe. Za nekaj km se mi je pridružila punca iz Poljske, učiteljica angleščine, ki išče svojo poklicno pot (sedaj je organizatorka in aranžerkaokrasitev na dogodkih, kot so poroke). Pogovor sva pričela, ker je oba zanimal stric ob poti, ki je nekaj pobiral s tal. Izkazalo se je, da je po dežju (ponoči) pobiral male polže, ki ob vlagi prilezejo na površje. Menda je s kuhanimi polži dobra paella, pa tudi kaj drugega.

Na sredi poti sem se moral umakniti na stran: nasproti je prišlo kakih 100 učencev z učitelji očitno katoliške šole (spremljale tudi nune), ki so vsi po vrsti glasno pozdravljali “Buen Camino!”. Ena od punc, ki je imela več empatije, pa je zaželela “Good way!”.

V Carrion sem prišel že malo po 11h (5h hoje), zato me v albergue Santa Maria v središču mesta še niso hoteli sprejeti (vsi albergi odpirajo po 12h). Šel sem malo naokoli po sejmu, ki je zapolnil mestno središče, kupil debele češnje iz pokrajine Bierzo (španska različica slovenskih Brd) in nato oddrsal (ne se ustavit, če imaš razbolele noge!) do drugega alberga Espiritu Sancto, kjer bom prespal. Nuna v civilu me je namestila v veliko sobo z Italijani (glasovno obvladujejo sceno). Postelje so enojne in dovolj daleč vsakasebi, da imaš vsaj prostor za nahrbtnik, kar peregrinosi še posebej cenimo. Na steni je visel napis, ob katerem sem se zamislil kot merilo za vsako nalogo v življenju: “Trije stebri poti po Caminu – verovati/verjeti, želeti, , moči (creer, querer, poder)”.
Opoldne je ena od gospa iz naše sobe predlagala, da se ji pridružim na kosilu, ki ga bo skuhala. Zaradi vljudnosti sem seveda rekel “z veseljem”. In sem pristal na leči (lentejas) z nekaj koščki salame v 5l-ski skledi. Med kuhanjem je srednjih let povedala, da je Marga (-reta) iz Barcelone in da tam lečo pogosto jedo namesto mesa in živalskih beljakovin. Pa je bilo dobro., ker sem prinesel flašo dobrega vina (Campo viejo), sok in lubenico. Pridružila se je še mlada policistka, Paulina iz Dortmunda, ki ji leča ni neznana, ne ve pa, da po špansko rdeče vino ni “vino rojo”, pač pa “vino tinto”. S Paulino sva imela med kosilom zastonj “curso de español”.

Zvečer gremo k maši v katedralo Santa Maria, na katero imam lepe (dokumentirane) spomine iz 2012 (poglej za nazaj!). Tudi tokrat je bila maša popestrena s petjem nun iz bližnjega konventa Santa Clara (kjer se je menda svoje dni zadrževal tudi Sv.Frančišek). Ena od njih je igrala na sitar, zraven pa izredno lepo pela v stilu Nane Mouskouri. Po maši je bil še blagoslov romarjev, kjer je mlajši duhovnik naredil še malo cirkusa z demonstracijo svojega poznavanja dežel EU. Seveda je izpustil Slovenijo, pa sem mu na koncu malo pomagal, ko je ravno prosil za to.

Še malo za moje spomine: noge razbolele in ko popustijo tablete, je težko hoditi. Leva noga ne zateka več.