Nočitev: albergue municipal Villadangos del Paramo. Star alberg, kjer sva že 2011 prespala z Bredo. Imajo kuhinjo, pripravijo večerjo, ležišča so plastična. Iz bližnjega hleva občasno smrdi po prašičjem dreku

Vstajanje ob 3:00h, na pot ob 3:30h. Ampak, kam? Tema, sam sredi raztegnjene vasi, cestne svetilke so zamenjali za LED, s starimi pa so odšle običajne puščice, ki kažejo pot. Po kaki uri hoje se se odločiv za vrnitev v bližino izhodišča. Po poti sem ustavljal avtomobile, da bi povprašal za pot, vendar brez uspeha. Končno sem prišel do neke tiskarne, kjer sem povprašal, kako naprej. No, bil sem v pravem krožišču tik pred prehodom (pasarelo) čez avtocesto za Leon, le nadaljevanja niem videl. Ko sem sepo slabiurivrnil na isto mesto, je tam že blodila Slovenka Boni ali Stanja iz LJ, ki je prespala v istem albergu kot jaz, le da ga jezapustila uro pozneje. In odtavala sva proti Leonu (10km, 2h).
Leona sonce še ni osvetlilo, ko sem stopil na trg pred veličastno katedralo. Ker ni bila odprta, da bi nahranil dušo, sem se usedel in nahranil telo z zajtrkom: tri dni star kruh, paradajz in sol, pa voda.
Hitro sem se odločil za nadaljevanje. Pot iz Leona se vleče kot črevo, se povspe na ravnino nad mestom, kjer se nadaljujenaslednjih 20km ob izredno prometni cesti Leon – Astorga. Pri gradnji vzporedne avtoceste so spremenili tudi del poti Camina, zato so že naredili še dve varianti poti. Izbral sem najkrajšo in seveda najbolj hrupno in utrujajočo. Pot je šla v glavnem tik ob cesti ali vzporedno po makadamu. Vmes so manjše vasi in pa veliko industrijskih objektov. V mestu La Virgen del Camino sem se dodatno okrepil v lekarni, na katere odprtje sem čakal ob vročem mleku in churosih (testo je za krape, ki ga stisnejo z mašino v “klobaso” in ocvrejo na olju).
Del poti sem hodil z mlado, nekoliko bolj okroglo Angležinjo Eimy, učiteljico frnancoščine in italijanščine (trenutno brez zaposlitve, še išče, kaj bi počela naprej). Govorila sva po špansko, da nama je bilo obema bolj zanimivo.
Po dolgem krevsanju, ko bi vas Villadangos del Paramo že davno morala biti, sem šel mimo (občinskega) alberga, kjer sva prenočevala žez Bredo. Ker so po poti najavljali še dva druga in sem zvedav, sem ju iskal v vasi. Pa ju ni bilo nikjer. Oglas je bil le najava za dve vasi v naprej.
Vrnil sem se kake 0.5km in se nastanil, uredil, pripravil in nato odšel v vas po nakupih (šampon, zajtrk in malica za naslednji dan) in nato na kosilo (boteljka vina, flaša vode in celo kosilo s kavo na koncu = 10 EUR + trinkgeld).
V albergu so najavljali, da imajo na delu prostovoljce podologe (specialisti za noge). In ko je sosed prišel z obvezanimi žulji, sem se odločil, da grem pogleda, kaj delajo. Raul in Enrique, dva pravkar diplomirana nogologa iz univerze v Alicanteju), sta se lotila mojih nog oz. žuljev. Delala sta dve uri, medtem ko sem jaz ležal na mizi. Odšel sem z oblepljenimi in oblazinjenimi podplati ter z napotilom za bolnico. Prišlo je že do globokega vnetja, zato je potreben antibiotik in še boljša oskrba ran. Glavni problem je Raulu predstavljal povsem olupljen mali prst, s katerega je moral izrezati kožo.
Pa imam: jutri bom poskušal priti peš do Astorge in bolnice, nato pa še do istih dveh tipov na pregled (jutri bosta delala v albergu v Astorgi).
Pa smo tam, kjer bo zdravje postavljalo meje.