Dan, ko čakava na odhod z avionom domov, preživljava v Santiagu. Po več kot štirinajstih dneh ne vstaneva ob pol štirih zjutraj po soncu. Po bogatem zajtrku v hotelu preživiva nekaj ur ob pisanju vtisov in bloga v hotelu. Ob 11h se podava v katedraloSv.Jakoba, kjer je ob 12h maša za romarje. Že pol ure pred mašo so vsi stoli zasedeni, ljudje se prislanjajo ob stebre in ob njih iščejo nekoliko ravne površineza sedenje. Včasih je bilo tako le ob nedeljah. Mašo vodi škof ob sodelovanju petih duhovnikov, ki so prišli s svojimi skupinami po Caminu. Kot vedno vodi petje manjša redovnica z angelskim glasom. Ker so udeleženci romarji, je sodelovanja pri petju malo. Po maši Ivo sam oddide h kipu Sv.Jakoba v glavnem oltarju, da ga objame (dar un abrazo a Santiago), saj se nisva uskladila kdaj bova to napravila. Zato to opravim sam popoldne, ko Ivo udari svojo siesto.

Kosilo v restavraciji Papatorio naju združi. Kot sinoči naju spet navdušujejo školjke (zamburinas, navajas in almejas), vrhunec pa je spet chuleta (nad žerjavico spečena starano goveji kotlet) dopolnjena z belim vinom alburino.

Popoldne, ob Ivotovi siesti, grem še sam po blagoslov v kripto z grobom Sv.Jakoba ter nato še za glavni oltar, da protokolarno objamem njegov kip. Zunaj pred katedralo buči od veselja prihajajočih romarjev. Kot mnogi še sam ležen na kamnita tla in vsrkavam zvoke množice. Hkrati poskušam delati bilanco: bom še kdaj tukaj pred katedralo, kaj sem ppridobil iz vsehteh romanj, kaj bom predal svojim itd.

Ko se vrnem v hotel, spet odrineva v mesto, da se sprehodiva in v trgovini s pršutom poskusiv odličen iberski pršut. Ko se pripravljava na ta podvig v enem ob barov na poti, spet srečava Italijanki Ivano in Italo, stari znanki s poti. Seveda ne moreva iz kože, pa jimapodtakneva Ivotov film in obljubo, da dobita njegovo knjigo po pošti.

Ja, pršut je bil pa dober. Že tam odpreva debato o družinskih vrednotah, ki jo nadaljujeva že v pozen večer.