Hoditi pričneva že nekaj po 6h. Vreme spet jasno, sonce pa iz ure v uro kaže svojo večjo moč. Po dobrih dveh urah prideva v 10 km oddajeno večje mesto Ponferado. Izogneva se centru mesta, tako da ne vidiva ikone mesta – templarske trdnjave. Kljub Ivotovem poznavanju poti skozi mesto, morava popravljati smer, da se vrneva na označeno pot Camina.
Na poti se dnevno srečujeva z istimi romarji. Med njimi izstopata dve (starejši) Italijanki iz Livigna na meji s Švico, ki hodita hitreje kot midva, vendar prenočujemo v istih krajih. Ivo jih seveda vedno nagovori s svojim dalmatinskim žarom, na katerega se vedno odzoveta z dolgim pripovedovanjem.
Ko hodiva, pozdravljava vse domačine, s katerimi se srečava. Na pozdrav se odzivajo tudi s prijaznim “Buen Camino”. Med potjo skozi kraj Cacabelos pozdravim domačina pred nekim barom. Poleg pozdrava povpraša, od kod prihajam. Ker mu odgovorim po špansko, da sem iz Slovenije, se odloči, da se bo z mano še kaj pomenil, zato me povabi na kozarec vina. Ko se pridruži še Ivo, počasti s pijačo tudi njega. Potem pa teče beseda ne le o Caminu, pač pa tudi o španskih parlamentarnih volitvah, ki bodo v kratkem.
Drugi domačin, ki ga ogovori Ivo med tem,ko sam iščem trgovino, da kupim jogurt, pozna vse hrvaške nogometaše, ki igrajo ali so igrali v španskih klubih. Za Modrića je povedal, da ni le odličen nogometaš, ampak izjemna karakterna oseba.
Vstopila sva v pokrajin El Bierzo, ki je znana po vinu in češnjah. To kar so za Slovence Goriška brda, je za Špance pokrajina El Bierzo. Trta je že začela bujno poganjati, češnje so pričele zoreti. Teh je toliko, da ostajajo neobrane, zato nekateri romarji pomagajo pri obiranju.



















