Novica dneva: Drago je nesrecno izgubil SD kartico iz fotoaparata. Kljub veliki izgubi okrog 1000 slik z najinega popotovanja, sva kar dobro spala in se zbudila v jasno jutro s celimi 4 (stirimi !!) stopinjami Celzija. Misijonarski hospitallero (izkusnje iz Indije) nam je vsem pripravil zajtrk: med, maslo, marmelado, kekse in nato vsakega posebej pospremil na pot s pozdravom. Obljubil je tudi, da bo, ce bo kdo nasel izgubljeno kartico, slednjo poslal po posti.
Pred nama je bila nekaj daljsa pot do Fromistre. Po krajsi ravnici je na tabli je pisalo: klanec 12%, 1050m. Pa je vseeno slo. Z vrha sva imela krasen pogled na dolino s Castrojerizom, razlicne zelene barve obdelanih polj so se prelivale v vzhajajocem soncu. Planote, ki se dvigajo okrog doline, so povsem ravne. In med njimi se v daljavi dvigujejo gozdovi vetrnic za elektriko, kar je za nas, ko se borimo za nekaj veternic na Volovlji rebri, presenetljivo. Po nekaj deset metrih ravnine sva se spet pognala v klanec, tokrat 18%, tokrat navzdol, kar je (Bredi) slo nekoliko lazje. Prijetna pot se je vila po umirjeni pokrajini, kjer se vse vidi dalec naprej. Razdalje med posameznimi vasicami so zdaj res velike in ce nisi na to pomislil ze prejsnji dan, si lahko lacen in zejen. Na poti sva se ustavila za nekaj minut na pocivaliscu, kjer lahko dobis kavo, vodo, sadje pri mozakarju, ki je svojo ponudbo postavil na najboljso tocko: nekaj km pred naslednjim naseljem – Itero dela Vega (vse je “donativo”, ker uradno ne sme prodajati).
V Iteru de la Vega sva si privoscila obicajni kapucino, pa se trgovinico so imeli, kjer sva se oskrbela z nekaj hrane in sladkorja. Koliko km sva ze prehodila, ne veva natancno, saj se podatki v Michelinovem vodniku razlikujejo od drugih za do 3 km. Morda se slisi malo, vendar v nogah to pomeni lahko slabo uro hoda.
V Boadilli del Camino sva si privoscila polurni pocitek ob “sopa de ajo” (cesnova juha) v zelo zanimivem albergu, kjer naj bi sicer po prvih nacrtih prespala. Simpaticen hospitallero je poznal Slovenijo in celo nekaj slovenskih besed (“pivo” vsekakor) in kar nekaj najinih sopohodnikov je ostalo tu. Midva pa, okrepljena, sva odsla naprej kljub oblakom nad Boadillo, ki niso obljubljali nic dobrega.
Pot do Fromiste (6 do 7 km) je potekala po ravnem. Prvic sva po dolgem casu srecala credo ovc, ki so jo cuvali: en prekrasen osel, dva prava ovcarska psa in en pravi pastir. Pot se potem zdruzila z lepim umetnim kanalom za namakanje “Canal de Castilla”, obrascenim z locjem, ki je bilo polno pticjega prepevanja. Kanal poteka vse do Fromiste, kjer se v kaskadah spusti v dolino. Vmes je dez z vetrom spet poskrbel, da sva nadela pelerine in zascito za rukzake, pa je vse ponehalo se pred prihodom v mesto.
Po Burgosu pomeni Fromistra spet nekaj vec civilizacije. Ima trgovine, lekarno, vec lokalov in celo kak hotel je vmes.
Ima tri cerkve, ena romanska, stara 1.000 let, druga pa najmanj 500 let. Posvecna je lokalnemu svetniku Sv. Telmu.
Za prenocevanje sva izbrala alberg municipal, kjer so naju namestili spalnico z rezervimi lezisci. Letos so za naju albergi z napisom “completo” vsakdanji pojav. Za vse bodoce pohodnike naj bo tole sporocilo: da alberga je potrebno priti cimprej, vsaj do 14. ure, v vodniku pa je potrebno ze prej pogledati koliko prenocisc imajo albergi.
Drago je po obvezni oskrbi telesa odsel, da nakupi hrano za vecerjo. Prinesel je obvezno flaso vina, tokrat iz Ribere del Duero.
Zunaj ze dezuje, peregrinosi pa smo zbrani v jedilnici, kjer je hospitallera zakurila kamin. Nekateri jemo, drugi klepetajo, tretji pisejo svoje dnevne zapiske, nekateri pa so samo na toplem. Prijazno, domace….. To je TO.
Draga Breda in Drago!
Zanimivo je brati vajine opise in vtise, doživetja in priporočila. Tudi slikce so všečne. Stil je silno izboljšan. Postala bosta prava pisatelja potopisov. Torej vama še kakša božja pot ne uide, saj idej je veliko, a ne? Občudujemo vajin pogum in vama želimo še naprej čim manj nenačrtovanih zoprnij, pa čim več prijetnega duha na poti.
Irena & Andrej
Draga Irena in Andrej!
Upam, da zgledi vlecejo!
Veselim se vajinihnpotopisov
Drago z Bredo
Draga oba!
Sočustvujeva z vama ob izgubi slikovnega gradiva.
Užijta v polnosti zadnja dva dni. Upam, da je vama meseta tudi tako naklonjena, kot je bila nama. Nama je bila namreč direktno na kožo pisana in sva RES uživala.
Objem
Marjeta
Lep pozdrav iz zadnje postaje pred koncnim ciljem – Ledigosom!
Ja, Meseta je prijetna za hojo, midva sva imela na tem delu zelo veliko mocnega vetra, ki preganjal oblake, ki so vsake toliko dodobra zmocili vse…. Je pa vsak del Camina (ko se ozrem cez celo pot obeh let) edinstveno lep in ta hip seveda ne znam povedati, kje nama je bilo najlepse. Bo potrebno pustiti casu, da vtise in dozivetja precisti….
Nasvidenje kmalu doma
Breda in Drago