Nočnemu spanju v Atapuerci je pomagala pesem mocnih nalivov, vetra in grmenja. Zbudili pa smo se v soncno, mrzlo in vetrovno jutro. In kot ponavadi najprej v hrib ;). Opremljena za dez, veter in mraz sva prav hitro prisla na vrh Matagrande (1078 m), ki se razgrne v prostrano planoto. In za dobro jutro, v soncnem vzhajanju v daljavi pred nama: Burgos ! Jasno se vidita katedrala in hrib z gradom. Prekrasen pogled in kar ne verjameva, da je do tja se celih 20km!  Noge kar same odhitijo navzdol. Zanimiva razgibanost terena, zaradi vetra (ki neprestano kar mocno piha) sta obe vasici ob poti, Villaval in Cardenuela Riopico, skriti v globace, po vrhovih pa delajo vetrnice. Bolj, ko se spuscava s planine, bolj ocitni so rezultati nocnega dezevja. Pot je vse bolj blatna, loviva travnate robove in isceva rumene puscice, ki bi pomagale izbrati pravega izmed stevilnih namocenih kolovozov. Ozirava se po drugih peregrinosih, pa so se vsi nekam porazgubili. Izkazalo se je, da nisva imela samo midva tezav z izbiranjem pravega kolovoza in sreca je, da so vsi vse nas nekako pripeljali do predmestja Burgosa – Villafria. Razlika je bila morda le v kolicini blata na cevljih in hlacah :). Po obveznem kapucinu, malici in nekaj minutah pocitka za noge, sva zacela meriti 10 km dolgo avenijo, ki pripelje do katedrale v srcu Burgosa. Kar lep cas sva srecevala ogromna skladisca in malo s strahom opazovala nebo, ki se ni izneverilo napovedi in se je napolnilo z zelo temnimi oblaki, ki so na naju usuli prvo posiljko dezja takoj, ko sva srecala znak “Burgos”. Prevedrila sva v baru, ki jih na poti ne manjka, zazelela sem si Orujo (meni znan kot “liqor de hierbas”), dobila sem pa po nase “snops”, Drago pa je dodal vino in tortillo de patatas. Po plohi je posijalo sonce, pa se je spet stemnilo in spet ulilo in tako se nekajkrat do najinega prihoda na cilj.

Izbrala sva en star alberg zelo blizu katedrale, ki ima samo 16 postelj, skromno oskrbo (ampak cisto nic ne manjka), prijazno hospitallero, je donativo in do njega moras premagati za tri nadstroja strmih stopnic. Ampak super in se zakurjeno je (v Sloveniji si ta hip najbrz tezko  predstavljate, da v maju v Spaniji kurijo, kajne?). Po obveznem protokolu (tus, noge, pranje), jo tokrat oba ubereva v mesto. Na ogled katedrale seveda. Tako mogocna je, da se pocutis povsem majhnega, in da bi si bolje ogledal vse umetelno okrasene oltarje, portale, rozete, kupole, stole, grobnice, … bi moral tu preziveti kar nekaj ur.
Po dusevni hrani sva sla iskat se malo telesne hrane. Po priporocilu prijatelja Ivota, sva nasla restavracijo Ojeda. Škoda, da jagenčka niso stregli (čakati bi morala do devetih zvecer…) in sva si privoscila kosilce po meni listi. Z obveznim delom: “pan, vino y agua”, za razliko od “meni peregrino”,  je tu seveda vse imelo svojo ustrezno ceno v EUR.
Ker je zunaj zelo neprijazno vreme, saj se stalno menjavata dez in sonce, mraz pa je konstanta, sva se pospravila na toplo v alberg na poročanje in pripravo na počitek. Ob 20h je se maša v kapeli našega alberga.