Tale etapa je bila kratka, zato pa polna lepe pokrajine, žit, oljk, vinske trte cvetja in ptičjega petja. Dan je bil delno oblačen, temperature do 22C, vse torej idealno zahojo. Če kapljice za dež so na El tiempu umaknili z vremenske napovedi.

Zjutraj ob 7h naju je taksist Mikel (vozi naju že štiri dni) dostavil v Utergo na mesto, kjer sva včeraj končala hojo.

Hojo pričneva ob 7:30h. Pokrajina je valovita, daleč naokrog sama polja, vmes pa se vije pot. V vasi Muruzabal zavijeva s poti Camino proti romarski cerkvici Santa Maria de Eunate, zgrajeni pred 1.00 leti v romanskem slogu. Tja vleče Ivota na vsakem Caminu. Od tu tolčeva asfalt vse do mesta Puente la reina, kjer se ustaviva za zajtrk v prijetni pekarnici’slaščicarnici.

Kot vsakokrat se podava v cerkev Sv.Jakoba za priprošnjo, da bi lahko prišla do cilja najine poti.

Ustaviva se na izhodu iz mesta, kjer stoji znameniti most z izhodnimi vrati. Sevda se morava pofotografirati. Pot se nato vije po dolini in nenadoma zavije strmo navzgor, da se poravna z nivojem avtoceste, nato pa se poda spet med njive. Ivo se seveda spet pase po bobu, ki ga za spremembo poskusim (surovega) še sam (v mladosti se mi je uprl). Okus ni slab, pa še neka je med zobmi za premlevanje. Uživava ob pogledu na idilično vasico Zirauki.

Vspenva se v vasico in se namestiva v baru na vrhu vasice, da nekaj pojeva. “Je kaj za pojest na žlico?” je seveda prvo vprašanje v vsakem lokalu. Dobiva okusno juho z rdečim fižolom in sledmi mesa. Pri šanku je skupina kolesarjev, ki jim zbudim pozornost, ker kot tujec naročam kosilo v španščini. Seveda so takoj navdušeni nd Slovenijo, ker poznajo Rogljiča in “Pogija”. Dali so mi še idejo za pijačo: domač radler (pivo in pijača z limono). Za nalogo jim dam, da se začnejo učiti slovensko.

Po Ziraukiju se spustiva do mostu iz rimskih časov in se spet dvigneva med polja.

Zadnji del poti sva prehodla klanec po asfaltu, da sva si prihranila vijugasto pot po dolini. Na njej so se vozili motoristi raznih rodov z oznako “112”. Ob cesti so stali navijači triatloncev, ki so se pojavili na kolesih tik pred vasico.

Prenočišče dobiva v albergu in vinski kleti (bodega) v Lorci. Za plačano vsoto ni udobja, je pa dovolj dobro, da sva zadovoljna.

Oglasila se je slaba vest, da ne piševa dnevnika in ne objavljava. Zato sva se odločila, da popoldne ne bova delala dodatnih kilometrov iz kraja Lorca po naslednjem delu etape. In po higieni je pred večerjo ostalo ravno dovolj časa za pisanje in ukvarjanje s tehničnimi težavami z objavo fotografij.