Dan začenjava z odkritjem, da ponoči gretje v sobi ni delovalo, zato Ivota boli grlo, oprano perilo pa je ostalo mokro. Ivotu je ponoči nenavadno zatekla roka od zapestja navzdol in mu povzročala bolečino ob premikanju roke. Bojazen, da bi se Ivotu zdravje na poti od Santiaga do Finistere v morebiti mrzlih hotelskih sobah ne poslabšalo, je tako dodatno vplivala na njegovo odločitev, da v Santiagu zaključiva najin Camino 2020 in ne greva naprej do Finistere in Muxije (še 4 dni oz. 120km).
Ivo mi med pripravo nog za hojo pove, da je sanjal, kako ga je hči Petra spraševala, zakaj nisva po Santiagu nadaljevala poti do Finistere ter zakaj sva v Santiagu pozabila vzeti potrdilo o prehojenem Caminu – compostelo. No, čez nekaj dni se je izkazalo, da sta se obe stvari uresničile: compostele nisva mogla dvigniti, odločila pa sva se tudi, da ne greva do Finistere (negotovost glede odprtih hotelov, Ivo z grozečo angino in zateklo roko)
V hosteriji počakava na zajtrk. Na pot greva najbolj pozno od vseh dnevov hoje: šele ob 8:30h, ko se je ravno naredil dan. Hodiva po valoviti pokrajini, skozi vasice in gozdove, mimo pašnikov, po poti, ki je dobro označena s kravjimi kakci. Nekdaj pomembno “kraljevsko” mesto Palais de rei prehodiva brez ustavljanja.
Lepo presenečenje doživiva, ko srečava družinico iz Francije, ki že 2 meseca roma iz Francije v Santiago z dvema otrokoma: eden je v nahrbtniku, drugega vozita v posebnem vozičku.
Na poti proti mestu Melide ogovorim starejšo špansko pohodnico Palomo, ki mi priporoči, da naj v Melide poskusiva njihovo specialiteto: hobotnico (pulpo a la gallego), belo vino ribeiro ter piškote “melindres”. Seveda sva to tudi naredila. V Melide greva takoj na hobotnico (pulpo a la gallego) v pulperijo Ezequiel. Naročiva hobotnico, zraven pa vino, pa ne ribeiro, ker sva nerodna pri naročanju. Ribeiro poskusiva na koncu. Nič posebnega, lahko pitno vino, blizu laškemu rizlingu. K mizi pride tudi Paloma in nama prinese vrečko piškotov “melindres”. V zahvalo ji plačava njeno porcijo hobotnice.
Ko se že bližava cilju, mestecu Arzúa, se ustaviva še v idilični vasici ob potoku, Rabadizo, kjer si privoščiva pivo. Vasica, sicer prejšnja leta polna romarjev/pohodnikov, je letos skoraj prazna.
V Arzúi se namestiva v lep privaten pension in greva nato k maši v osrednjo cerkev v Arzúi, ki je oddaljena le 100m od najinega prenočišča. Letos ne vidiva duhovnika, Filipinca, kot v 2019 in 2016. Starejši duhovnik je sicer prepričljiv govorec, vendar je nam, romarjem, namenil le “uradno molitev” na koncu maše.
Po maši greva na večerjo v restavracijo Casa chelo (Calle de Fraga do Rei, 14, 15810 Arzúa). Presenečenje za naju je bil odličen, kuhan in popečen goveji zrezek.
Jutri je zadnji dan najinega Camina, kar se pozna tudi v najinem pogovoru, ko že poskušava strniti občutke o celotni poti.
Prenočišče: Pension Domus Galery (18 Rua Xosé Neira Vilas, 15810 Arzúa)
Osrednji trg v Palais de rei, ki sva ga prehodila v zgodnjem jutru.
Francoska družinica z dvema otrokoma je na poti v Santiago iz Francije že dva meseca. En otrok spi v vozičku.
