To je zadnji dan najine hoje po Caminu 2020. Na pot greva že nekaj čez 6h in hodiva dve uri s svetilkama na glavi. Vreme je na začetku jasno, potem se prične počasi oblačiti. Nama seveda to ustreza, saj je hoja v takem vremenu manj obremenjujoča. Proti Santiagu je pokrajina vse bolj valovita, zato gre pot gori/doli/naokoli med zelenimi travniki, pospravljenimi njivami in pašniki z govejo živino.

V eni od vasi tik pred Santiagom vidim ovce, pa se odločim, da jim vržem star kruh in paket prepečenca, ki ga ne bova pojedla. V tem času Ivo oddide naprej in pomotoma skrene z uradne poti. Sam grem po označeni poti, zato se najdeva šele čez kako uro. Skupaj jo ubirava še kake tri ure proti Santiagu, tudi mimo letališča Lavacolla, kamor se bova vrnila že jutri. Vreme se poslabša, iz nizkih oblakov rosi. V tem delu Galicije dežuje 300 dni v letu.

Na poti naju dvakrat premaga lakota, pa se ustaviva. Prvič se usedeva kar ob rob ceste, kjer izprazniva vrečo s hrano iz nahrbtnika, drugič pa zavijeva v prvo odprto restavracijo ob cesti, Casa de Amancio. Izkaže se, da bova poleg piva dobila lahko še kosilo. Naročiva dve specialiteti: Jakobove školjke (zamburiñas) ter pečenega mladega prašička (cochinito asado). Vse je zelo okusno. Zadovoljstvo dopolniva z vinom (godello).

Do kraja Monte de Gozo nad Santiagom, od koder romarji prvič zagledajo katedralo Sv.Jakoba v Santiagu de Compostela, sva šla še kar nekajkrat navzgor in navzdol. Tam naju preseneti, da so odstranili kip sv. Janeza Pavla II, verjetno zaradi prenove ali premestitve na drugo lokacijo. Greva do spomenika romarjev, ki je na travniku, nekaj stran od ceste, da narediva nekaj obveznih fotografij. Bronasti spomenik dveh romarjev je hkrati pozdrav romarjev Sv.Jakobu ter zahvala za prehojeno pot. Meni se zdi, da je fotografija narejena ob tem spomeniku simbolno močnejša, kot tista na trgu pred katedralo Sv.Jakoba.

Pot nadaljujeva vse do hotela Oca Puerta del Camino na vhodu v Santiago. Odloživa nahrbtnike, se nekoliko umijeva, Ivo pa zahteva, da se tudi obrijem, “da ne bom v katedrali bradat kot četnik”.

S taksijem se odpeljeva v center Santiaga, da bi v uradu za romarje dobila potrdilo o prehojenem Caminu – “compostelo”. Pričakajo naju zaprta vrata pisarne, saj ta dela le do 18:30h. Ivotovi poskusi, da bi priklical koga od zaposlenih, ki so še v stavbi, so zaman. Tu pa moram zapisati nenavadno naključje: uresničilo se je to, kar je Ivo sanjal dve noči prej – ostala sva brez compostele. Nekoliko potrta greva na trg Obradoiro pred katedralo sv.Jakoba, da narediva nekaj posnetkov. Nato se postaviva v vrsto za vstop v katedralo.. V cerkev spustijo približno 50 ljudi in to tik pred pričetkom maše. Vsak dobi številko svojega sedeža, sedeži pa so zelo narazen. Maša je v osrednjem delu z improviziranim oltarjem, saj notranjost katedrale prenavljajo.

Pri maši je veliko romarjev, ki v Santiago nakapljajo popoldne. Je povsem običajna, za naju pa zahvalna za prehojeno pot. Ena od nun jo poskuša polepšati s petjem, pa je učinek, tudi zaradi slabega ozvočenja, nasproten. Duhovnik opravlja mašo rutinsko, za pridigo prebere svojo skoraj pol ure dolgo razmišljanje, ki ni tisto, kar pričakujejo romarji po 800 km prehojene poti. Midva pa sva v svojih mislih in zahvalni molitvi.

Po maši se srečava z romarjem Antonijem iz Málage, ki nama ponudi, da naslednji dan v najinem imenu in z najinima credencialoma dvigne compostelo v romarski pisarni in da nama jo pošje po pošti. Izmenjamo vse potreben podatke in se zahvaliva za lepo gesto. Ivo ga, ko bo imel priložnost, povabi, da obišče njihovo restavracijo v Ljubljani.

Po večerji opraviva majhen nakup spominkov, nato pa naju potegne na večerjo v odlično restavracijo El Papatorio blizu katedrale. Okusne školjke za Ivota, odlična telečja chuleta za oba ter steklenica vina godello s sladico, vse to ob prijetnem vzdušju in stalnim pogovarjanjem s strežnim osebjem.

Prenočišče: Hotel Oca Puerta del Camino, Miguel Ferro Caareiro s/n Santiago de Compostela