Načrt za današnjo turo je korajžen: v zelo vetrovnem in oblačnem dnevu narediti eno od daljših etap Camina. Hoditi začneva šele ob 8h, saj je prej deževalo. Hitro hojo v Ivanovem ubijalskem tempu ovira veter v prsa, ki skrajšuje korake in odnaša pohodne palice med noge. Kljub temu narediva prvih osemnajst kilometrov s povprečno hitrostjo 5 km/h.

Prvi odmor narediva v El Burgo Ranero, kjer se ogrejeva in podkrepiva s hrano: nekaj iz bara, nekaj iz nahrbtnika. Ko nadaljujeva, nama grozi dež, ki ga nosi močan veter. Na srečo dežuje drugod, midva pa po suhem, kot Izraelci skozi Rdeče morje. Ko prične malo bolj deževati, se že lahko umakneva v alberg v Reliegosu. Namesto nič kaj obetavnega kosila v albergu, si privoščiva obrok iz nahrbtnika. V tem času se nekoliko razvedri, tako da prideva suha in dobre volje v Mansilla de las mulas.

V mestu imava nekoliko težav z namestitvijo. Mislila sva, da je Ivo prek Bookinga rezerviral sobo v hotelu, pa se izkaže, da je to privatno stanovanje. Lastnica, ki živi v Leonu, naju pričaka pred hišo. Takoj ob vstopu naju hoče “pokoriti”, kot to počne z običajnimi romarji – peregrinosi. Dvignita noge, da razkužim čevlje, to ne smeta, to morata, to ne dovlim,… No ko Ivo malo povzdigne glas, ker mu je to izpod časti in pove, da bova najem sobe plačala in da mu doma niti žena ne more ukazovati, se lastnica ponižno umakne.

Zvečer greva k maši, po kateri pa se vsi prisotni takoj razidemo. Romarjev v cerkvi kot da ni čas pandemije.

Večerjava v prijetni restavraciji enega od albergov blizu cerkve (Peregrinaje), ker oglaševana in nama priporočena restavracija “La Curiosa” po najini oceni ni vredna obiska.

Prenočišče: La casa de Manzilla, Plaza del pozo 11, Mansila de las mulas (privatno stanovanje)