V noč sva se podala nekaj pred 7h z baterijami na glavi. Vreme je mrzlo, natakneva celo kape, temno nebo pa kaže na jasen in sončen dan. Ubereva svojo pot ob robu asfaltne ceste namesto uradne poti vzdolž te ceste. V hitrem tempu prideva do propadajočega samostana Sv.Antona, skozi katerega poteka cesta. Ob cesti nadaljujeva do prelepe vasice Castrojeriz na boku hriba s trdnjavo na vrhu. Da si prihraniva vzpenjanje v center vasice in spuščanje iz nje, jo ubereva skozi vas kar po dolini.

Vzpon na Alto de Motelares nama vzame malo moči, vendar nama spust na drugo stran in  nato hoja po dokaj ravnem delu povrneta voljo do hitre hoje. Pred prenočiščem San Nicolas, ki ga v stari cerkvici vzdržujejo prijatelji poti Sv.Jakoba iz Peruggia-e, se v kotičku za počitek pod drevesi okrepiva z nekaj hrane. Tu se nama pridruži Dominik, Avstrijec v iz Gradca, nekdanji vojak, ki je šest let preživel  v vojaški misiji v Sarajevu. Zanima naju, zakaj nosi na glavi kapo z napisom “Tito”. Izkaže se, da je to navdušenje, ki se ga je nalezel v času  bivanja v Sarajevu.  Kontradiktornost Tita je njegov razlog, da se je pojavil na Caminu. Želi posneti film, v katerem predstavlja lokalnega avstrijskega politika, ki se mu v sanjah prikaže papež Janez Pavel 2. Ta zahteva, da politik prenese določen predmet (?) v Compostelo. Povezavo med vsemi vključenimi bi lahko razložil le sam Dominik, ki mora kako stvar v svoji glavi še postaviti na svoje mesto.

Na poti Ivotu nagaja fotoaparat, ki ga poskuša usposobiti za nadaljnjo uporabo.

Prispeva v vasico Boadilla del Camino, kje se veseliva obiska alberga “El Camino”. Lastnik Eduardo, je v času od lanskega obiska menjal lokacijo. Kupil je sosednjo gostilno, v kateri je uredil hotel. Starega dobrega alberga z lepim vrtom ni več. Ostala pa je njegova prijaznost ob sprejemu in strežbi romarjev. Ivota se razveseli, saj prihaja v alberg vsako leto. Tu pojeva kosilo.

Pot nadaljujeva ob Canal-u de Castilla, kjer nama topoli blažijo vročino sončnega popoldneva.

Fromista naju pričaka s svojo 1000 let staro cerkvijo Sv.Martina. Vroče sonce naju priganja, da nadaljujeva čim hitreje do najine postaje, eco-hotela Dona Mayor.

Ker hodiva v času COVID, v hotelu ni postrežbe, zato greva v  restavracijo Apostol v centru mesta. Pričakujeva vrhunsko hrano. Pa ni bilo tako. Jedilni list je zaradi COVID osiromašen do neprepoznavnosti. Pojeva, kar nama ponudijo.