Odhod v noč nekaj pred 7h, več kot 1h je potrebno, da prideva iz mesta. Greva mimo jezera in zagrizeva v hrib med vinograde (bližnjica). Pot poteka skozi vinograde, ki ponujajo debele in dolge črne grozde (nekaj jih poskusiva). Verjetno je grozdje vrste tempranillo. V nekaterih vinogradih se vidi, da zmanjšujejo donos na trto, ker grozdje mečejo po tleh. To, kar poberejo romarji-pohodniki, je zanemarljivo. Grozdja je v vrstah ob cesti še vedno toliko, da se ne opazi, kje manjka en grozd.
Vreme je koprenasto sončno. Hodiva dobro, kljub temu, da Ivo še prisluškuje peti, kjer mu je počila koža in jo je obdelala podologinja. Popoldne, ko se približujeva Najeri, nama grozi nevihta, ki se konča v oddaljenosti nad San Lorenzom. Ob prihodu v Najero se morava najprej podpreti s “kanjo” piva v baru ob mostu čez reko. Nastaniva se v majhnem, vendar lepem hotelu Duques de Najera.
Brez tuširanja greva na kosilo v Restaurante “El buen yantar”, nato pa v hotelček na oskrbo telesa.
Popoldne si ogledam mogočo rdečo steno iz peščenca na skrajnem zahodu Najere, v katero so v preteklosti ljudje kopali stanovanja. Zdaj so votline zapuščene. Privatne podrtije pred steno zadržujejo dostop do nje. Pred eno od podrtij sem odrezal vrtnico, da polepšan najino sobo.
Ob 8h zvečer greva k maši, ki jo zamudiva, ker je na spletu objavljena napačna ura. Po koncu maše naju blagoslovi duhovnik in naju povabi v zakristijo, kjer dobiva svetinjico in podobice.
Po maši greva na večerjo, spet v Restaurante “El buen yantar”, kjer je dobra hrana. No, od buteljke je ob odhodu ostalo še nekaj vina, saj nama ni teklo.
Ljudje:
V Navarette pred barom nagovorim Amerikanca iz Oregona, ker je Ivo želel izvedeti, ali je imel težave pri pri tem, da je zapustil USA. Ker je že od januarja 2020 v Pragi, je vedel le, da imajo Američani prepoved obiskov v EU, razen za poslovne namene. Ima 8 žuljev in ko mu ponudiva pomoč, ugotoviva, da zna ravnati z njimi.
Fluvia iz Genove, 65, z brado, ki hodi prvič po Caminu, ogovori na poti Ivo. Kot midva, večerja v restavraciji Yantar, vendar pogovor ne steče.
Na poti se nama pridruži domačin, kakih 50 let, “španski jugofil” (ne mara ne Baskov, ne Kataloncev), ki hodi na sprehod, da se lahko pogovarja z angleško govorečimi romarji. Imena mi ni povedal.
Prenočišče: Duques de Najera, Carmen 7, 27399 Najera.
