Nasca slovi po skrivnostnih likih vrisanih v suho površino puščave. Množica črt, likov ter podob živali in ljudi, ki jih najdemo na skoraj 500 km2, je nastala do leta 600 po Kristusu. V prejšnjem stoletju jih je na podlagi teodolitskih merjenj preučevala Maria Reike, Nemka, matematik. Risbe smo želeli videti iz letala.
Iz hotela v Nasci se odpeljemo z avtobusom na letališče. Razdelijo nas v dve skupini za dva aviona. Prva se odpelje, mi z drugim avionom poletimo nekoliko za njimi. Naš avion je velik za pilota in vodiča ter šest potnikov. Po ogledu prvega lika za tiste s sedeži na levi strani aviona, pilot manevrira, da bo omogočil ogleda lika še tistim s sedeži na desni strani. Naenkrat ugotovimo, da se spuščamo in da bomo zasilno pristali. Pilot je javil po radijski zvezi “May day, may day, we are going down”. Zavpil sem, da bomo »parkirali« in da naj se držimo (pripravimo za trd pristanek). Pilot je spustil letalo na polje, ki je bilo suho in redko poraščeno. Pristali smo dovolj mehko, da letala ni odbilo. Nekaj časa se vozimo po polju. Sledil je skok čez jarek na sosednjo njivo. Po polju smo prevozili cca 300m. Hvala Bogu, da je imelo polje le en skok navzdol in nobene druge ovite. Ustavili smo se 20m pred drevesom, ki nas bi sicer razbilo. Vse se je zgodilo v pol minute.
Zlezemo iz aviona, vsi nepoškodovani in čestitamo pilotu za pristanek. Iz motorja letala se rahlo kadi, kar je nekdo od naših opazil že med letom. Umaknemo se od aviona, če bi se morda vžgal, pri njem ostaneta le pilot in kopilot. Bredi in vodiču Martinu pošljem SMS, da smo zasilno pristali in da smo vsi v redu. Breda ni imela vključenega telefona in zve, da smo se prizemljili šele, ko spet pridemo na letališče. Martin mi odpiše, da ravno vstopa v avion in da ne more nič narediti.
Na polju pri drevesu rastejo lubenice (sandías). Eno razbijem ob drevesu, da se z njo nekoliko odžejamo in odvrnemo misli od zasilnega pristanka. Seveda sem pri tem pozabil, da imam še od včerajšnjega dne drisko in da ni dobro jesti sladkih stvari.
Po kakih 20 min pride prvi avto s policaji, nato pa v naslednjih 20 min še 4 posadke. Najprej moramo pokazati potne liste, šele nato nas povprašajo, kako smo. Za prvimi policaji se pripelje lokalni novinar, ki nas seveda takoj povpraša po počutju. Novinarju dam sem krajšo izjavo v španščini, ki jo posname na video kamero. Pohvalil sem pilota, ker je res odlično izpeljal zasilni pristanek. Novinarja bolj kot nesreča zanima, kdo smo, kaj delamo v Peruju, koliko časa smo tu in kam gremo.
Ko sedma sila nekoliko odneha, se pripeljejo reševalci – prostovoljni gasilci, ki takoj ugotovijo, da zanje ni dela: avion ne gori, potniki so zdravi, zato se odpeljejo.
V eni od ekip policije je prispela tudi simpatična policistka, ki je takoj prišla k nam in vsakega objela. S tem je pokazala, da imamo srečo, da smo živi. Od nje izvemo, da so za nas naročili avtobus, ki naj bi nas vrnil na letališče. Ker ga ni od nikoder, nas policaji odpeljejo v dveh policijskih avtomobilih na kakih 10km oddaljeno letališče. Avtobus srečamo nekje na poti. Na letališču nas sočutna policistka vse še enkrat objame. Naredimo še skupinski posnetek za agencijo, katere najeti avion nas je srečno dostavil na bližnje polje.
Kratek video posnetek naše zgodbe:
[vimeo 401373600 w=640 h=360]
Dva od preživelih potnikov iz naše skupine se nato odpraviva z avionom druge agencije še enkrat v nebo pogledat risbe v puščavi. Z avionom sicer opravimo ogled vseh 18-tih likov, a nelagodje v avionu je ostalo. Tudi v tem je med poletom piskal alarm, ker je pilot preveč nagnil letalo ob ogledu likov. Ampak ob prepričanju, da se človeku dve letalski nesreči težko pripetita v enem dnevu, sem le nekako zdržal do konca.
Lokalni časopis je objavil krajšo zgodbo o Danici in njenih prijateljih, ki so imeli srečo.
DODANO 5.2.2022: Takšne sreče pa ni imelo pet drugih turistov čez dve leti, ki so umrli in zgoreli skupaj s pilotom in kopilotom.
Po dogodivščini pri ogledu likov se avtobusom odpeljemo naprej proti obmorskemu letovišču Paracasu. Na poti za nekaj časa postanemo v slikoviti oaza/laguni Huacachina pri kraju Ica (izvir).Sredi peščene puščave leži jezerce obdano s palmami in mogočnimi peščenimi sipinami. Med tem, ko drugi posedajo v restavraciji in si oddihujejo od vožnje, se sam odpravim proti avtomobilom, ki vozijo turiste na vrh peščenih sipin, s koder se spuščajo s snow-boardi ali smučmi po puščavske pesku.
Zvečer prispemo na polotok Paracas. Večerja po izbiri in nato nočitev imamo v hotelu San Agustin v Paracasu. Cene v hotelu za hrano so visoke, vendar je hrana kakovostna, lepo aranžirana in količinsko bogata. Moja driska že pojenjuje. Ob prisilnem pristanku zaužite lubenice niso povzročile škode. Že jem banane in kruh, medtem ko drugi tolčejo zrezke.
