CILJ
Cilj mojega Camina 2016 mi je bil, da sodelujem pri nastajanju dokumentarnih filmov o Caminu, ki jih iz posnetko z letošnjega Camina sproduciral znani hrvaški alpinist, Stipe Božič in v katerih bo glavni igralec, romar, moj prijatelj, Ivo Kapetanović. Tega cilja nisem mogel uresničiti zaradi težav z mišicami in žulji, zato sem moral poiskati drug, oseben cilj. Hojo sem posvetil razumevanju Camina kot romanja in ne zgolj pešačenja po nadvse zanimivih pokrajinah Španije. To prizadevanje bom ohranjal tudi po zaključku poti, saj bo Camino še dolgo odmeval v meni. Tak Camino želim posredovati tudi drugim, ki ga še niso poskušali.

Ozadje mojega Camina 2016: Ivotu Kapetanoviću in Stipetu Božiću sem se pridružil na Caminu frances s 5-dnevno zamudo v Los arcosu, kakih 130km po začetku poti v Saint Jean Pied du Port-u. Ivo je hodil, Stipe pa je vozil avto z vso opremo in seveda snemal. Spala sta v hotelih, kamor je šel Ivo počivat po kakih 7h hoje in nato pod večer naredil še kake 3h hoje, skupaj okoli 40km na dan.
z Ivotom začela hoditi 29.6. in to takoj po 40km na dan. Po štirih dneh nisem več uspel držati tempa hoje (vnele so se mi mišice pod kolenom leve noge – soleus, gastrognemius), zato sem se odločil, da ju “sprostim” in da nadaljujem Camino sam z ritmom, ki ga zmorem (25-30km/dan). Od VIllafrance montes de Oca do Santiaga sem nato hodil sam, občasno v družbi z drugimi, najdlje pa z Markom Šutalom in Danielo ? iz Hercegovine. V Santiago de Compostela sem prihlačal dne 23.7.2016.
Tam sem se še isti večer ponovno srečal z Ivotom in Stipetom. Po praznovanu goda Sv.Jakoba sta me na poti v Slovenijo odložila na začetku Camina v Saint Jean-u na francoski strani Pirenejev. Še isto uro sem pričel s hojo po tistem delu Camina, ki sem ga prej preskočil, vse do Los arcos, kamor sem prispel 30.7.2016. S tem sem že drugič prehodil Camino frances (prvič v letih 2011 in 2012 z ženo Bredo, del poti od Santiaga do FInisterre pa 2015).

POSLUŠANJE SAMEGA SEBE
Veliko ljudi prihaja na Camino, da bi rešili kako svojo osebno težavo, zapolnili praznino, našli odgovor, kako naprej v življenju, ali kaj podobnega. Nekako pričakujemo, da bodo kilometri hoje s samim seboj in razmišljanje prinesli misel, odločitev, idejo… Moja izkušnja je, da med hojo ne morem razmišljati poglobljeno. Trenutkov tišine je dovolj, moral bi še mirovati. V času po končanju hoje je potrebno najprej poskrbeti za telo (higiena, perilo, hrana), nato pa je naokoli toliko znancev s poti, da jih ne moreš preprosto ignorirati in se umikati v samoto postelje ali kakega kotička v mestu ali na vasi. Od sebe sem zato odganjal vsako misel na nadaljnje življenje doma, na službo ali delo doma, saj bi moral domišljeno takoj zapisati ali narediti oz. bi za odločitev potreboval še kakšno informacijo.
Sem pa veliko moli za vse domače, prijatelje, za tiste, ki so to prosili In ob tem razmišljal o mojem odnosu do njih, ki sem jim namenil molitev. Vsaj trideset rožnih vencev je spreminjalo tudi mene in mi pomagalo delati Camino tudi duhovno potovanje. Molil sem v glavnem na glas, med hojo, največkrat v jutranjem mraku, ko sem si “izboril” nekaj samote.
Sv. maše sem se udeležil, kjerkoli je bilo mogoče, vedno s prošnjo, da bi bil moj Camino tudi duhovno potovanje. Mogočne cerkve, krasni oltarji, vse narejeno v božjo slavo – kaj pa jaz, kaj naredim za to? Kolikšna je bila vera ljudi, ki so ustvarjali te mogočne hrame duhovnosti, kaj pa moja?

POHODNIKI
Po Caminu hodijo ljudje vseh starosti, od 10-letnega Hrvata iz Kaštela, do starejših gospodov okoli 80 let. Veliko starejšihje v dobri kondiciji in so hoodili hitreje kot jaz. Žal je med mladimi tudi nekaj “bajsijev”, za katere veš v naprej, da bodo na posameznh etapah uporabili avtobus. Veliko je mladine po 25-tem letu, med njimi nekaj atletov, ki jemljejo pot kot športni izziv. Nekateri tudi tečejo. Nekateri izmed njih so bili videni le enkrat, nekatere “športnike” pa sem videval v istih albergih, v katerih sem prespal jaz.
Med pohodniki/romarji so tudi druge vrste “ekstremisti”. Najprej moj Ivo, ki prišel v 4. etapah iz Splita (3.000 km, skupaj 85 dni) in je delal v povprečju 40km/dan. Camino frances (španski del brez Muxie in Finisterre) je pri svojih 74-tih letih opravil v 19-tih dneh. Srečal sem Francisco iz okolice Berna, ki je že opravila pot iz Berna do Finisterre in nazaj v Bern (4.000 km). Pa Italijan, ki je prišel iz Rima v Santiago in se je že vračal v Rim. Med nami je bil večkrat pri maši gospod pri 80-tih, ki je že 43-tič delal svoj Camino. Romarji prihajajo peš iz Belgije, Pariza,… Gotovo je car med njimi invalid (meni neznana pareza), ki je prišel iz Belgije (več kot 2.000 km) in je hodil tako, da je ob vsakem koraku udaril ob tla s prsti in nogo nato potisnil po tleh naprej. Povedal je, da je ob koncu vsakega dneva paraliziran od napora, vendar je že ponoči spet na poti. Pomaga mu spremljevalka.
Veliko pohodnikov/romarjev je “normalnih”, bolj ali manj sposobnih obvladovati tisto dnevno dozo kilometrov Nekje med 20-30km. Nekateri imajo svoj tempo (počasi/hitreje), vendar opravijo enak del poti.
Pohodniki/romarji, ki sem jih srečal in z njimi govoril, so bili različnih narodnosti: Španci, Nemci, Italijani, Madžari, Belgijci, Francozi, Irci, Angleži, Poljaki, dva Hercegovca, Američani, Korejci in Japonci. Slovenca sem srečal le enega, pa še ta je bil prehiter zame. Lučo iz Postojne se je pojavil v Villafranca de monte Oca in se kasneje pridružil Ivotu, da sta dirkala skupaj tudi do 50km/dan. Skupaj smo preživeli tudi dva dni v Santiagu de Compostela. Zanimivo je, da je le ena oseba imela na nahrbtniku vidno zastavo (Bolgarka), kar je bilo pred petimi leti zelo pogosto. Ivo si je dal narediti posebno vezeno zastavivo z označeno potjo Split – Santiago. No, Italijane si slišal, če jih že nisi videl in prepoznal drugače.
O nekaterih ljudeh sem že pisal v opisih posameznih dnevov. Tukaj jih bom navedel še za svojo lastno uporabo:
Marco Šutalo iz Hercegovine, 43 let, duhovnik, župnik blizu Medjugorja
Danijela iz Medjugorja, teologinja, učiteljica verouka vosnovni šoli v Dubrovniku, 26 let
Lauren iz New Jerseya, učiteljica, 28 let
Joaquin iz Malage, 58 let,
Joni Mercieca, Pieta, Malta joni.mercieca@gmail.com
Mark, Limerick, Ireland, mkeenehan@gmail.com
Jose Manuel, Bilbao, , 58 let, poštar, josemanuel.iglesias@yahoo.es
Eva Jacobs, Dusseldorf, jacobseva@web.de
Orlando, Portugal, zlatar
Na poti romarji/pohodniki tudi umirajo. Križi so postavljeni za umrle iz celega sveta: Brazilije, Koreje, Nizozemske, Belgije… “Tukaj je končal svoj Camino xx”. Včasih je bilo ob poti tudi veliko preprostih bolnišnic za oskrbo obolelih romarjev, o čemer pričajo številna krajevna imena, ki vključujejo “hospital” npr. Hospital de la condeza na drugi strani gore OCebreiro. Ob poti je tudi označeno že opuščeno pokopališče romarjev.

POGOVORI NA POTI
Na poti sem se (ker ni bilo poleg moje žene Brede in nisem več drvel z Ivotom) veliko pogovarjal z drugimi pohodniki in romarji. Srečevanje in pogovori so gotovo najbogatejši del hoje. Ti so lahko kratki, pa vseeno dajejo in povedo veliko. Ljudje, ki hodijo po Caminu, so po svoje drugačni od povprečja – nekateri so romarji, drugi iskalci, spet drugi veseljaki, ki uživajo v hoji. Na poti so tudi veliko bolj odprti in povedo veliko osebnega. Nekateri ne povedo niti imena, niti od kod so, pa že izpovedo veliko o sebi. Iz drobnih pogovorov nastaja mozaik pohodnikov. Del pohodnikov prihaja tudi k sv.maši, s čimer pokažejo svoje prizadevanje za duhovnost na poti. Vsi ti stiki omogočajo preprosto povezovanje med pohodniki, zato sem tudi jaz kmalu postal del del družbe, ki pričenja pot skupaj, se dogovorarja za prenočišče v istem albergu, si izmenjuje posnetke in s tem tudi naslove e-pošte. Velko srečanj na poti pa ostane zgolj prijeten dogodek in neobremenjujoče srečanje brez imena, brez vedenja, od kod prihaja in zakaj jena Caminu. Na koncu je zgolj “Buen camino!” In nasmeh ter želja, da se morda še vidimo.
Pogovarjali smo se v jeziku, kjer je šlo najlažje. Poskušal sem čim več govoriti v španščini, če ni šlo, pa v angleščini in nekaj malega v nemščini. Seveda vedno govorijo tudi rokein telo. Najtežji sogovorniki zame so bili Francozi, saj le redki zmorejo več kot svoj jezik, kjer pa sem tudi sam bos.

PISANJE BLOGA
Pisanje bloga in vključevanje fotografij je zame poseben izziv – terja namrečvsaj dve uri časa, ko drugi pohodniki počivajo, se pogovarjajo, načrtujejo pot, berejo o pokrajini, skozi katero hodimo itd. Objavljanje svojih zapisov jemljem kot del bogatenja mojih spominov, obliko ohranjanja stikov s tistimi, ki blog berejo ter seveda kotobliko navduševanja tistih, ki Camino še ne poznajo oz. se še niso odločili, ali bi se podali na to pot.
Kaj pisati, je drugo vprašanje. Vodiči vsebujejo podroben opis poti in znamenitosti. Po drugi strani je težko objavljati vsa svoja notranja razmišljanja, saj misli (še) niso urejene, občutki pa morda podvrženi naklučnim dogodkom. Tako nastaja zgolj poročanje o tem, kako je bilo. em, datudi tovrstni zapisi z leti dobivajo svoj pomen. Gotovo pa svoje povedofotografije, zato sem se trudil, da bi vstavil tiste, ki so najbolj zgovorne za določen dan ali del poti (objavil sem le okoli 10% vseh fotografij).
Kar nekaj pohodnikov, s katerimi sem se pogovarjal o beleženju zapiskov, je bilo mnenja, da hočejo “odklop od sveta, v katerem živijo vsak dan” In zato ne želijo objavljati svojih vtisov. Omenil sem jim, kakšne so moje izkušnje, ko so moj blog obiskali bralci iz skoraj 50 držav (WordPress statistika) in kako so moji kolegi, npr. Anka (Pori) in Ivo (Kapetanović) pretvorili zapise vknjigo, ki je postlo zelo osebno darilo svojem ali prijateljem. Vsi po vrsti so potrdili, da o tem nso razmišljali v tej luči.

SPOMINI IZ CAMINA Z BREDO V 2011/12
Hoja po tokratnem Caminu (2016) je bila zame zanimiva, saj sem nosil v sebi slike s hoje v 2011 in 2012 z Bredo. Nekatere so bile časovno in krajevno točno določene in sem jih kar pričakoval. Vedel sem, kaj bo in kaj sledi, pa čeprav ni bilo nič pomembnega. Temu je seveda pripomoglo fotografiranje na prvi poti, ko sem iskal motive, in nato seveda ogled fotografij doma, ki so osveževale spomin. Najbolj so seveda ostali v spominu kraji, kjer sva prenočevala in albergi v njih. Ostala so tudi mesta, kjer sva počivala ali jedla ob poti. Nekaj krajev je obeležilo posebno rastje ali rože. Na posamezne kraje sem dodajal tudi ljudi, ki sva jih tam srečala in s katerimi smo se več družili, pa se je dogodilo kaj posebnega.
Drugi deli poti in slike iz spomina so bili “nekje” in sem jih ob ponovnem videnju z veseljem umeščal na zemljevid Camina z “Aha, tu torej!”. Nekaterih predelov poti pa nisem prepoznal, kot da tam še nisem bil. Vem, da če bi šel še tretjič na Camino, da bi bilo več reda v glavi, da pa bi mi zagotovo zmanjkali tisti deli poti, ki sem jih tokrat prehodil ponoči ali v jutranjem mraku.

VREME
Vreme sem imel skoraj ves čas jasno, podnevi sončno. Med potjo v 30-tih dneh sploh nisem imel dežja. Dvakrat je padalo zvečer in ponoči, enkrat je rahlo rosilo iz megle. Prvi dan po zaključku poti (31.7.), ko sem potoval proti severu na obisk k sinu Nejcu in njegovi družini, pa je deževalo že ob odhodi iz Los arcosa in nato v San Sebastianu.
Temperature so bile od 4C zjutraj na OCbreiru do 42C popoldne v Ponferadi. Bilo je torej toplo, pripravljen sem bil za vsako vreme, zato sem imel odveč vse za dež, nahrbtnik pa pretežak.

OPREMA – OBLEKA
Ker sem ziheraš, sem se opremil za vse pogoje na Caminu – od obleke do zdravil. Skupaj z 1l vode in hrano je bil nahrbtnik težak 15kg. Del opreme, z dežnikom vred, sem se znebil (vrgel v Ivotov avto na poti v Slovenijo) šele pred začetkom drugega dela moje poti prek Pirenejev od Saint Jeana do Los arcos, ko sem si ogledal vremensko prognozo za teden dni v naprej.

Težave sem imel s sicer odličnimi čevlji LaSportiva (prejšnje iste znamke nosim že več kot 20 let). Kaže, da sem jih pred odhodom premalo uhodil in da so bili malo premajhni v sprednjem delu (kupil sem 1,5 številke več, kot nosim). Posledica je bila, da so pritiskali na mezinec desne noge, s tem pa povzročali žulj na njem (koža mezinca se mi je zaradi tega v celoti oluščila). V pete čevljev sem dodatno vstavil tudi silikonske vločke, da sem tako vsaj delno ublažil pritisk na pete. Te so me začele kljub temu peči po 25km.

HRANA IN PIJAČA
Na poti sem jedel kot kralj (zahvaljujoč Ivotu npr. jagnjetino v prestižni restavracji Ojeda v Burgosu ali goveje zreske na žaru – chulete v spet prestižni restavraciji v Santiagu) in kot berač (dva dni in pol star kruh z vodo). Vsak dan sem v restavracijah, v barih ali albegih poskušal dobiti kosilo/večerjo z vsemi obroki (menu del dia, menu peregrino). Jutranji zajtrk je bil pogosto kofe po 2.3h hoje z rogljičkom. Včasih sem si dan prej ali na poti kupil kruh z jogurtom, včasih sem kupil sadje in paradičnik – predvsem sočno hrano. Kaj kupiti na zalogo (in nato nositi morda dan ai dva) je umetnost in sreča pri odločanju. Trgovinice na poti so tako slučajne, da ne moreš načrtovati.
Hrana v okviru menu del dia je bila v glavnem zelo okusna in v zadostni količini (izjema alberg tik pred prelazom Alto de perdon, kjer sem kot glavno jed dobil dva kuhana krompirja!)
Na koncu koncev – shujšal sem za nekaj kilogramov (nekateri se celo zredijo), pa ne zaradi slabe hrane, pač pa hoje.
S sabo sem vedno časa nosil dve plastični flaši vode, ki sem jo pridno polnil po 9h dopoldne. V eno sem dodajal tablete z magnezijem in kalijem, da je bilo nekaj okusa in malo proti krčem v mišicah. Vode sem imel vedno dovolj, razen čez Pireneje, ko mi jo je zmanjkalo in sem jo moral prositi od ene od pohodnic. Voda je pogostona razpolago na sredi vasi, le redko je vodnjk označen z “agua no potable”, torej “voda ni pitna”.
Vino je del Camina. V glavnem pripada k menuju, če ga seveda izbereš namesto vode ali piva. Količine pod 1 buteljko/glavo v glavnem ne omejujejo Ko smo bili v skupini, si je eden začelel rdeče (tinto) in drugi belo vino, pa smo lahko trije popili dve flaši. Radler – clara (pivo pomešano s sladko citronsko pijačo) je bil nagrada za prehojenih večino načrtovanih dnevnih kilometrov nekaj pred koncem dnevne poti. Na koncu poti je claro pogosto zamenjalo pivo, ki je enako dostopno kot pri nas (2.5 – 4 EUR). Kozarec vina zvečer je bil običajno iz Rioje, zato nekoliko dražji (2-3 EUR). Popivanja ni bilo, lahko rečem, da nikoli nisem videl niti enega nadelanega pohodnika.

ZDRAVJE
Vso pot sem bil zdrav. V dnevnih zapiskih sem pisal o vmesnih težavah z mišico in žulji, vse drugo mi je bilo prihranjeno: nič prehladov, nič glavobola, nič vročine. Kaže, da dnevna aktivnost odganja zdravstvene težave, če le razmere na poti niso prezahtevne. Kar sem počel, je bilo povezano z zmanjševanjem bolečin v mišicah in blaženju bolečin zaradi žuljev. Na poti sem tako v lekarnah pustil kar kakih 100 EUR za tablete (ibuprofen proti bolečinam ter neke kombinirane tablete proti vnetju) ter obliže za žulje (Ivo pravi, da je pred odhodom potrebno obiskati industrijsko prodajalno Tosama v Viru pri Domžalah – sam je kupil 500 obližev različnih velikosti). Z obliži sem pokrival žulje (ob vsej oskrbi s šivanjem in jodom), nadprizadete dele pa sem kar nekaj časa lepil še kose Vileda krpe (Ivotova pogruntavščina) za blačenje pritiska čevlja na to mesto. V Španiji imajo dober medicinski trak Cospmopor za lepljenje gaze na nogo.

CAMINO 2016 prehojena pot
DAN	OD	DO	km	Spanje-Albergue
Dan 0	LJ-Benetke-Bilbao	Los arcos		hotel Villa de Los Arcos
Dan 1	Los arcos	Navaretta	41	hotel Carlton Rioja Logrono
Dan 2	Navaretta	Santa Domingo de la Calzada	39	penzion kakih 15 km južno od SDDLC
Dan 3	Santa Domingo de la Calzada	Villafranca Montes de Oca	35	hotel San Anton Abad v Villafranci
Dan 4	Villafranca Montes de Oca	Burgos	40	Hotel Abba
Dan 5	Burgos	Burgos	0	Alberg municipal Burgos
Dan 6	Burgos	Hornillos del Camino	20	Alberg Meeting point Hornillos
Dan 7	Hornillos del Camino	Castrojeriz	20,5	Albergue municipal
Dan 8	Castrojeriz	Fromista	23	Albergue Estrella del Camino
Dan 9	Fromista	Carrión de los condes	20	Albergue Espiritu Santo
Dan 10	Carrión de los condes	Terradillos de los templarios	26	Albergue Hospitalleros los templarios
Dan 11	Terradillos de los templarios	Burgo Ranero	35	Albergue Municipal Burgo Ranero
Dan 12	Burgo Ranero	Arcahueja	30	Albergue La torre
Dan 13	Arcahueja	Villadangos del Paramo	35	albergue municipal Villadangos del Paramo
Dan 14	Villadangos del Paramo	Astorga	30	Albergue Ciervas de Maria
Dan 15	Astorga	Foncebadon	27	La posada del druida
Dan 16	Foncebadon	Ponferada	27	Albergue municipal
Dan 17	Ponferada	Villafranca del Bierzo	23	Leo albergue, C/RIbadeo 10 (Calle del agua)
Dan 18	Villafranca del Bierzo	La Laguna	27	Albergue La escuela
Dan 19	La Laguna	Triacastela	23	Albergue Berce do Camiño
Dan 20	Triacastela	Sarria	20	Albergue Casino zraven cerkve Sv.Marine
Dan 21	Sarria	Portomarin	23	Albergue ferramenteiro
Dan 22	Portomarin	Palais del Rei	25	albergrue San Marcos
Dan 23	Palais del Rei	Arzua	29,5	Albergrue los caminantes II na glavni ulici v Arzua
Dan 24	Arzua	O Pedrouzo	20	Albergrue O Burgo ob glavni cesti Arzua – Santiago
Dan 25	O Pedrouzo	Santiago de Compostela	20	Albergue Aquario
Dan 26	Santiago de Compostela	Santiago de Compostela	0	Residencia de estudiantes Santiago Apostol,  Concepcion Arenal 10, Santiago
Dan 27	Santiago de Compostela	Pamplona	0	Albergue Jesus y Maria, Pamplona
Dan 28	Saint Jean Pied de port	Roncesvalles	27	Samostanski albergv Roncesvalles
Dan 29	Roncesvalles	Larrasoaña	27	Albergue San Nicolas, Larrasoaña
Dan 30	Larrasoaña	Zariquiegui	27	Albergue de Zariquiegui
Dan 31	Zariquiegui	Villatuerta	31	Casa magica
Dan 32	Villatuerta	Los arcos	26	Casa de la abuela
		Povprečje:	27,5	km/dan