Letošnji Camino 2022 je bil tolažilna nagrada za izgubljene sanje o tem, da bi z Ivotom v celoti prehodila Caminu francés. Ta bi bil za Ivota deveti, zame peti. Ko sva 18. aprila 2022 odrinila z avtom proti izhodišču Camina v Saint Jean Pied de Port v Franciji, sva se po kakšnih 1.100 km v Le Puy de valle obrnila in vrnila domov zaradi Ivotovih nenadnih težav z zdravjem. Po opravljenih pregledih sva se z Ivotom odločila, da čez tri tedne opraviva le del Camina francés, to je njegovo nadaljevanj od Santiaga do Muxia-e (beri Mušije) in Finisterre.

Na velikonočni ponedeljek 18. aprila 2022 sva se usedla v avto, se odpeljala do Benetk, od tam z letalom v Madrid in nato naprej v Santiago de Compostela. Tokratno romanje ni bilo kot prejšnja, ko sva hodila tudi do 43 km dolge etape. Etape sva skrajšala, tako da sva 120 km dolgo pot od Santiaga do Muxia-e in nato Finisterre prehodila v štirih dneh. Pot sva opravila v veselju, da še lahko hodiva, dodala pa sva ugodje hotelov, dobre hrane in pijače ter udobje uporabe taksija.

Pot od Santiaga do Muxia-e je dostojno urejena in lepo označena s kamni, na katerih je zapisana razdalje do Muxia-e. Je raznolika in poteka po asfaltnih cestah, makadamu, preko travnikov in skozi gozdove. V slednjih prevladujejo drevesa evkaliptusa, ki se jim pridružuje bor. Poti večkrat presekajo manjše reke in potoki, ki jih polnijo pogoste padavine.

Galicija naju je presenetila s sončnim in občasno vetrovnim vremenom, saj je v tem predelu Španije precej dni v letu deževnih. Menda je v Santiagu letno 300 deževnih dni. Sonce je poudarjalo paleto zelenih barv trav, gozdov, grmovja, rož ob poti ter nadomestila pričakovano turobnost. Na travnikih je mogoče videti črede govedi, saj je Galicija znana po svoji proizvodnji mleka. Kmetje v tem obdobju še vedno precej orjejo, saj je bila zima daljša kot običajno, temperature pa nizke. Hrast je šele pognal liste, jablane pa so bile v polnem cvetju.