Najin Camino francés 2020, od Saint Jean Pied de Port do Santiaga de Compostela, dolg 800 km, sva prehodila v 25. dneh. S potovanjem vred sva potrebovala 28 dni. En dan pohajkovala po Burgosu, dva dni pa prebila na poti iz LJ v Pamplono ter iz Santiaga de Compostela v LJ. Prvotno sva namerala Camino podaljšati še od Santiaga do Muxia-e in Finisterra-e, pa sva se pred koncem premislila zaradi zapiranja hotelov kot posledica Corone pandemije.
V povprečju sva dnevno opravila nekaj več kot 32 km/dan, vse od 19 km/dan (Roncesvalles – Zubiri) do 44 km/dan (Sarria – Lestedo). V povprečju sva hodila 9,5 h/dan. Večino poti sva prehodila dovolj hitro, nekatere dele tudi po 6 km/h . Prvi postanek za zajtrk ali malico je bil po 10-18 km hoje.
Ivo: Moj osmi Camino po vrsti je bil lepo, prijateljsko druženje. Na Camino sva očitno prišla dovolj fizično pripravljena, saj nisva imela večjih fizičnih težav s hojo. Žal mi je, da je bil zaradi pandemije CORONA virusa tako drugačen. Vesel pa sem, da sem ga lahko spet doživel in upam, da ga bom naslednje leto opravil s svojimi mladostnimi kolegi iz Splita.
Drago: Vesele sem, da sem lahko prehodil Camino, tokrat že četrtič in spet doživljal lepoto hoje, občutka Camina in pokrajino na poti. Prvič sva hodila z ženo zgodaj spomladi (2011, 2012), drugič (2016) sredi poletja, tretjič (2019) v pozni pomladi in sedaj v jeseni. Vsak Camino je ponudil drugačen obraz.
Zdravje: Pot sva opravila brez zdravstvenih težav. Z žulji nama je bilo precej prizaneseno, predvsem meni, ki sem bil v letih 2016 in 2019 precej “obdarovan” z njimi. Vendar, bolečina mora biti del Camina, nekaj je je bilo. Ivota je proti koncu poti začelo boleti zapestje, roka mu je delno zatekla, tako da je moral hoditi le z eno palico. To ga ni oviralo, da ne bi na posameznih delih razvil svoje največjo hitrost hoje in tako mene s kratkimi nogami spravljal v najvišje obrate.
Vreme: Imela sva odlične vremenske pogoje za hojo. Temperature so bile jesenske in primerne za hojo, nekje med 3°C in 25°C. Mokra od dežja nisva bila nikoli, le dvakrat naju je orosilo in le enkrat sva prevedrila manjšo ploho. Nova izkušnja za naju pa je bil močan veter, ki je pihal kake štiri dni, po najini oceni tudi okoli 60 km/h, ki naju je zavil v jakne in nama je upočasnjeval hojo.
COVID -19: Pandemija močno vpliva na ves Camino in vse ljudi, ki so povezani z njim. Romarjev je le okoli 10% od tistega števila v 2019. Mnogi bari, restavracije, albergi in hoteli so zaprti. Pri mašah je malo ljudi, pa tudi malo romarjev. To spreminja tudi na duhovnike. Mašo opravijo bolj ali manj rutinsko, le nekateri na koncu podelijo romarjem blagoslov. Domačini vzdolž celega Camina nosijo maske. Včasih je to pravi absurd npr. kmet, ki orje sredi velike njive, nosi masko, ali pa ljudje na sprehodih po hribih okoli vasi: nikjer nikogar, oni pa z masko. V hotelih, trgovinah, cerkvah je seveda potrebno spoštovati odredbo. Če slučajno po nekaj urah hoje padeš v bar brez maske, te lastnik strogo opomni na obveznost, tudi v strahu, da bo kaznovan, če se to zgodi v njegovem prostoru. Na vsakem koraku sva čutila težavo ljudi, ki so s COVID prišli v stisko. Gostinci, ki imajo odprto, imajo le nekaj 10 obiskov na dan. Ležišč v albergih je dovolj, kljub temu, da je večina zaprtih. Hoteli s kapaciteto nekaj sto postelj imajo le peščico gostov. Zgrajenih je veliko albergov, obnovljenih veliko hiš, verjetno so za njimi krediti, ki jih je sedaj težko ali nemogoče vračati.
Ljudje: Zaradi COVID-19 in manjšega števila ljudi sva imela tudi manj stikov z drugimi romarji/pohodniki. Menim, da je bilo to največ, kar sva pogrešala. Kljub temu jih je bilo kar nekaj, s katerimi sva se pogovarjala: Gabriel iz Paraguay, Sara Sandri, Torina, župnik Juan v Sahagunu, čudak in režiser, Dominik Egger iz Graza, kolesarja Sara in Ruben de Witte iz Belgije, Salvador Gonzalea Garcia, lastnik restavracije Meson Asturum pod Cruz de ferro, Sanja, profesorica iz Tržiča ter Henrik Vačun iz Mežice, ki živi in dela v Viani. Prav vsi so občudovali Ivotovo navdušenost nad Caminom in prizadevnost, da to navdušenje deli prek filma o romanju iz Splita v Santiago in z dvema knjigama o Caminu. Velikokrat sva posredovala povezavo na YouTube do filma ter vzela naslov, da bo Ivo po vrnitvi lahko poslal svojo knjigo.
Posebno mesto na najinem opisu poti ima Ivotov dolgoletni prijatelj Duško Ivanović z ženo Liljano. Duško, sedaj uspešen košarkarski trener kluba Gascoña v Vitoriji, se nama je pridružil na kosilu v Logroñu ter skupaj z ženo še v Burgosu ter nama s tem izkazal posebno pozornost.
Dva romarja pa je potrebno posebej omeniti: Hrvatico Ivano Lučić iz Travnika, ki živi in dela v Zurichu. Z njo je bil Ivo v stiku prek e-sporočil tudi, ko sva jo pustila v Hospital de Orbigo in še, ko sva se že vrnila domov. Prišla je vse do Finistere. Drugi je Antonio F. Medina Claros iz Málage, poznavalec in občudovalec hrvaške košarke. Večkrat smo se srečali, nazadnje pri maši v katedrali Sv. Jakoba v Santiagu. Ponudil se je, da bo v uradu za romarje poskušal pridobiti za naju “compostelo” – potrdilo, da sva prehodila Camino, kar nama ni uspelo, ker je bil urad zaprt. Kasneje nama je po pošti vrnil “credenciale”, najine “potne liste” z žigi. Seveda je naju povabil, da se srečamo ob priložnosti v Málagi, Ivo pa ga je povabil v njihovo restavracijo v Ljubljani.
Duhovnost: Hojo po Caminu sva poskušala čim bolj doživljati kot romanje. Vsako jutro sva prehodila kakšno uro zatopljena vsak v svojo molitev. Sam sem molil za vse svoje domače, kolege, tiste, ki so se mi posebej priporočili za molitev na poti ter seveda za vse bolne kolege in znance. Tudi za to sem prosil, da bi dobil najin Camino poseben blagoslov in smisel. Kjer je bilo le mogoče oz. je bila v kraju prenočišča maša, sva se je udeležila. Ivo je znal tudi na glas ubesediti svoja občutja hvaležnosti, da nama Bog daje možnost, da spet hodiva po Caminu.
Oprema – obleka: Glede na jesensko vreme sva bila pripravljena tako na višje temperature (poletne srajce in majice) kot na nižje temperature (kapa, srajce z dolgimi rokavi, flis), kot na možnost, da bova mokra (rezervna obleka). Zjutraj sva glede na vremensko napoved (El Tiempo, WeatherRadar) sproti ocenjevala, kaj bova vtaknila v nahrbtnik in kaj v vrečo, ki sva jo pošiljala s Correos službo “Paq mochila” do naslednjega prenočišča. Ivo je imel za take razmere tudi primernejšo in kakovostnejšo opremo (znamke Mamut), kar je pomenilo, da je imel lažji nahrbtnik.
Hrana: Jedla sva v širokem razponu – od 3 dni starega kruha do specialitet v najboljših dostopnih restavracijah. Zjutraj, pred odhodom, sva si obvezno privoščila zajtrk (jogurt, kruh, paradižnik, sir, banano ali jabolko, včasih kos salame, Ivo pa še limono). Če je bilo potrebno, sva se usedla na dodatni zajtrk v katerem od barov (kava z mlekom, rogljiček, jajčka na oko), kasneje na malico iz nahrbtnika kje ob poti, popoldne pa na daljše kosilo bodisi med potjo , ali pa po končani hoji.
Kratek kulinarični lovarček
Melindres – dulce de Melide – keksi z mletim sladkorjem
Chistorras – majhne klobase
Zamboriñas – male Jakobove školjke (casa de Amancio)
Sopa de fideo – juha z rezanci
Albóndigas- čufte
Alubia blanca – bel fižol
Foie gras – gosja jetra v kosu (restavracija Katuzzara v Pamploni)
Patitas (manitas) de cabrito (cordero, cerdo) – spodnji del nog kozliz mnogo kostmi
Costillas de cerdo – svinjska reberca
Churrasco – zrezek (de ternera – telečji)
Morcilla – krvavice
Patatas a la riojana – krompirjeva juha z golaževo omako
Cecina – prekajeno/posušeno meso
