Romanje po Caminu frances v 2024 je bilo nadaljevanje v letu 2023 prekinjenega romanja v kraju Carrion de los Condes na približno polovici prehojene poti (400km).
Želela sva si, da Ivo dokonča svoje deveto in jaz svoj peto romanje po Camino frances k Sv.Jakobu v Santiago de Compostela v Galiciji, Španija. Oba sva se zavedala svojih telesnih omejitev, zato sva upala, da bo nama zdravje dopuščalo, da si uresničiva želje.
Hojo sva pričela v kraju Carrion de los Condes in v 14-tih dneh prispela v Santiago de Compostela. Ugotavljava, da sva uresničila svoje duhovne cilje (Ivo je dopolnil, da gurmanskih pa ne!).
Hodila sva petnajst dni, v povprečju okoli 27km na dan,kar je trajalo okoli 7-11h. Vstajala sva zgodaj, ob 5h po uri oz. 3:30 po soncu. Spala sva v hotelih, zato sva spadala v skupino t.i. 4**** peregrinov” (romarjev, ki spijo v hotelih s štirimi zvezdicami). In ker hotela ni v vsaki vasi, sva včasih, če je bilo potrebno, od tam, kjer sva končala pot, poklicala taksi, ki naju je zapeljal v hotel. Naslednje jutro naju je vrnil na isti kraj. Del prtljage, ki je glede na vreme nisva potrebovala, sva pošiljala do naslednjega prenočišča s storitvijo “Paq mochila” španske pošte Correos.
Zdravje nama je v glavnem dovolj dobro služilo, le Ivo je imel nekaj težav s hrano, Drago pa s prehladom. S skrbno zaščito nog je Ivo prehodil vso pot brez enega žulja, Drago pa je kljub zaščiti nog plačeval davek z žulji, k čemur je prispeval neprimerno oblikovan ortopedski vložek v čevlju. Pa sva vseeno prehodila tudi do 11h dnevno.
Vreme nama je bilo naklonjeno, saj v petnajstih dneh nisva izkusila dežja, pa tudi veter je bil le včasih zmerno močan. Sonce naju je pregrevalo le dva, tri dni.
Hranila sva se včasih kot gospoda v imenitnih restavracijah, spet drugič kot reveža s tri dni starim trdim kruhom. S sabo sva nosila tudi domačo klobaso, del salame in kos slanine iz Slovenije, ki sva jih jedla za zajtrk in malico. Vedno sva se veselila češenj, če sva jih na poti lahko kje kupila.
Camino frances se je v letih, odkar sva ga pričela hoditi, močno spremenil. Najina skupna ugotovitev je, da se je skomercializiral. Veliko je mladih ljudi, ki pa jim je hoja bolj oblika zabave in priložnost za druženje, kot romanje k Sv.Jakobu. Vedno več je ljudi, ki jih pripeljejo turistične agencije in hodijo le del poti in se nato prepeljejo drugam. Tako ostajajo brez prave izkušnje romanja. Več je ponudbe s prenočišči vseh kategorij, kar je dobro, vendar se je ponudba hrane za romarje – pohodnike v restavracijah in barih skrčila na kar najhitreje pripravljen “menu peregrino” skoraj brez domačih jedi.