Vstajanje ob 4:30h, priprave nog, zajtrk v Ivotovi sobi, odhod iz hotela tik pred šesto. Ta dan sem hodil sam, saj je Ivo startal iz San Juan de Ortega kar 12km naprej na poti. Pričel sem še v temi, s svetilko na glavi, in se povzpel za kakih 200m na hib Montes de Oca, nato pa po njem v dolino vse do Atapuerca. Nikogar ni bilo kake štiri ure, tako da sem poslušal le ptice in molil. Poskušal sem peti naše slovenske narodne pesmi, pa ni šlo. Vse so bile otožne. K temu je prispeval po malem še mezinec na prstu na desni nogi, kjer se je očitno naredil nov žulj in se predrl, tako da je ob koraku tekočina čmokala in se prelivala med prsti. Tudi žulji na peti so se uglasili v bolečini s tistim na prsti. V kraju Ages sem si privoščil cafe con leche in nadaljeval do Atapuerce, ki so jo pred desettisoče leti zasedali Neandartalci. Še sedaj je za njimi zunaj na polju nekaj kamnov (mikro Stonehenge), več stvari pa so poskrili v kak km oddaljene izkopanine. Za njimi so nekaj stvari pospravili v halo blizu ceste še arheologi. Pa sem vse pustil pri miru in šel skozi Atapuerco (z Bredo prespala 2012), mimo vojaškega poligona na prelaz Matogrande – veliko pobijanje (1.070m), od koder se že vidi Burgos. Izgledalo je, kot da bo potrebno prehoditi še 10km, pa jih je nastalo 20+km (na de prej 20km podlage). Pokrajina se razprostre, pogledi na polja in v kotlini ležeči vas so lepi. Ustavim se na malici in po spremljam s pogledi prve peregrinose, ki gredo mimo. Med njimi sta tudi dva psa (s potovalno torbo) in močno obložen osel.
Za pohodnike – pri kamnolomu zavijte desno, ne hodite po tabli “Burgos”, ki so jo nastavili oštirji, da bi pot namesto čez polja šla mimo njihovih barov.
In po napačni odločitvi za smer nadaljevanja mi je pripadla precej dolgočasna pot po dolini in asvaltu. Pričele so se nove bolečine v mišici pod kolenom, trikrat se ustavim, da jih zmasiram, da sem nato lahko na silo shodil. In pri tem še napaka – na slabo označeni cesti sem zašel (Cardenuellla/Riopico) in si pridelal še 1km. Do Burgosa je še daleč, ko prečkam avtocesto in nato delam cca 3 km okoli letališča. Pridem v Villafria, kjer tolažim mišice z valjanjem hladne piksne piva po njih. Bolečine me upočasnijo, tako da sem zadnjih 10km do centra Burgosa delal 3h. Skupaj sem hodil 11h.
Kolega Ivota in Stipeta najdem v lepem hotelu ABBA v predelu pod gradom (castillo). Ivo je naredil svojih 27km v petih urah in sta si zato če privoščila kosilo in počitek.
Zvečer smo (z zamudo) prisostovali maši v stranski kapeli katedrale, kamor je prišel tudi kolega Lučo iz Postojne. Malo smo se potepali po trgih, ki so bili preplavljeni, pa ne z romarji, temveč s tistimi, ki so prišli na zabavo. Burgos je nekaj praznoval, zato je bil star del mesta poln glasbe, zvečer pa je bil še ognjemet (namesto tega sem gledal v sobi hotela penale na tekmi Nemčija – Italija) Ljudje pa pijejo, plešejo in gledajo različne nastope zabavljačev.
Naša trojka pa se ob 9h odpravi na večerjo, na jagnjetino v (najboljšo) restavracijo v Burgosu, Casa Ojeda, kamor nas je povabil Ivo. To je kraj njegovega navdušenja in zadovoljstva, ki ga obišče vedno, ko je v Burgusu. Odličen janček, pečen v peči, mehek, odlično vino “zelen” iz grozdja “verdejo”. Vsega preveč. Ivo navdušuje kelnarjem s svojo gostobesednostjo in navdušenjem nad jedjo.
Zvečer ližem rane s pohoda z blaženjem bolečin v mišicah. Vmes pa goli tekme FRA-DE.
