Spanje: Hostal Maracaibo v O Porriño, soba doble, 44€

Celo prejšnjo noč sva poslušala dež, vmes tudi grmenje. Jutro je bilo oblačno in ni ravno vabilo v nove podvige. Po skromnem zajtrku iz nahrbtnika sva krenila na pot. Ravno takrat je dež za nekaj časa prenehal.

Celo pot se ni dogodilo nič posebnega. Iz mesta sva se premaknila na podeželje. Pelerine v obrambo pred dežjem sva prvič navlekla hitro po fotografiranju ob kamnitem kipu romarja ob reki Louro. Med prhami dežja je občasno vsulo sodro. Zavetje sva za nekaj minut poiskala pod večjimi drevesi in kmalu za tem ponovno pod nadstreškom ene od hiš. Poleg pelerin sva uporabljala tudi dežnike, ki so v vetru le s težavo nudili zaščito pred dežjem. Pot se je  vzpenjala in spuščala, najprej ob prometni cesti, nato skozi gozd. Star kamniti most “puente romano” na poti se nama je zdel vreden postanka in fotografije.

Dež je za nekaj minut spet ponehal, ko pa sva prispela do majhne vasice, se je ponovno ulilo. Že kar pošteno mokra sva vstopila v prvi bar na poti. Kava z mlekom in za poživitev še orujo de hierbas – prvič letos. Od zunaj in še bolj od znotraj mokro pelerino in vetrovko sem zamenjala za suho majico in polivinilasti “plašč” od AMZS. Je zdržal do prvih hiš v mestu O Porriño, ki sva si ga postavila za današnji cilj. Tam pa sva se znašla na razpotju. Rumeni puščici sta kazali vsaka v svojo smer. Spomnim se, da so speljali novo pot skozi gozd mimo industrijske cone. Ker je 2 km daljša, sva krenila po krajši poti in nato tolkla asfalt dolge kilometre mimo velikih industrijskih hal, skladišč… Oko si je lahko odpočilo le na ogromnih kamnolomih nad to dolgočasno cono. Kamen iz lokalnih kamnolomov videvava vsepovsod. Iz njega so zgrajene hiše, cerkve, kapele in lokali (stari in novi), posebnost pa so ograje, ki so kar iz kamnitih blokov.

Kmalu po prečkanju mostu za pešce nad železniškimi tiri sva vstopila v predmestje O Porriña. Nebo se je spet stemnilo in zadnji hip, preden se je spet ulilo, sva vstopila v prvi lokal, kjer ne pisalo Menu del dia. Tortilla, pečeno meso s krompirjem, steklenica vina in vode in božanski kruh. Mesa je bilo toliko, da sva si naredila še sendviča za večerjo. Ob kosilu sva po telefonu rezervirala prenočišče v hostlu Miracaibo. Zunaj je med tem sonce spet raztrgalo oblake in odhitela sva proti centro mesta in hostlu. Še preden sva prišla do njega, sva morala spet uporabiti dežnike. Veter in naliv, ne preštejeva kolikokrat se je danes ponovila ta zgodba.

Naselila sva se vhostlu. Ko je zunaj prenehalo deževati, sva šla iskat športno trgovino, da bi zame kupila kaj bolj primernega za to muhasto vreme. Krožila sva po mestu in le našla večjo športno trgovino, pa razen potrebnega še enega para nogavic, nisva našla nič primernega. V veliko presenečenje so nogavice kar podarili in naju pospremili z Buen camino. Našla sva tudi slive za Bredo, in znamenito pijačo Aquarius, ki je bila z Bredo na vseh caminih.  Dodatnih 6km se je nabralo, trikrat pa v tem času dežnike na plano. Pod večer je začelo znova močno ulivati, to še kar traja in upava, da do jutra zmanjka vode tam gori in bo vsaj kako uro suho, da bova lahko po suhem nadaljeva pot.