Danes sva naredila verjetno najtežji dan na Caminu 2024, saj sva prečkala najvišji vrh Cruz de ferro (Železni križ, 1.500m) in se nato spustila v dolino do kraja Molinaseca za 900m. Dan je bil vroč (31C) in zato je voda tekla v grlo v potokih.

Med vzponom proti vrhu hriba naju ogovori mladi ameriški Kubanec Christian, ki intervjuva romarje o cilju hoje po Caminu. Pravi, da študira marketing in da bo pripravil reportažo o romarjih -pohodnikih. Oba sva povedala, da hodiva v zahvalo za vse prejeto v življenju. Zažele si je tudi portreta obeh in ju dobil.

Pri Cruz de ferro naju ogovori Martina iz Zagreba, ki je slišala najin pogovor in Ivotovo hrvaščino. Kot iskalka smisla življenja na Caminu je prekinila svoj drugi Camino in ostala za nekaj časa pri benediktincih v Rabanalu.

Med počitkom ob spustu v dolino se je Ivo pogovarjal z gozdarjem iz Galicije, ki je študiral (Erazmus) v Padovi in v Labinu. Strinjala sta se, da se je na Caminu v zadnjih letih mnogokaj zelo spremenilo. Prihajajo ljudje s spremenjenimi potrebami po doživetju Camina, pot se komercializira, veliko barov je zaprtih. Ivota posebej žalosti, ker se ponudba hrane oddaljuje od izvirne domače ponudbe in se amerikanizira: sendviči in solate namesto jedi na žlico.

Pot z vrha Cruz de ferro je v glavnem kamnita, ponekod skalnata in ubijalska za tiste, ki imajo žuljave noge (med njimi Drago). Oba sva zadovoljna z dnevom in prehojeno potjo, le žejna sva kljub nekaj malega vina in piva ter vsak vsaj z litrom vode pri večerji.Izboljšan opis s slikami sledi čez dva dni, ko bova imela krajšo turo. Tudi načrtovana jutrišnja bo dolga 31 km v še večji vročini.